Slovenske zdravstvene zavarovalnice se spomnijo povišati prispevke za prostovoljno dopolnilno zdravstveno zavarovanje ravno v počitniških dneh, ko so naše misli osredotočene predvsem na morje in brezdelje ter zabavne in sproščene teme — in ko morda kvečjemu pogledamo, kaj je tisti dan svetu spet zagodel Trump.
Tega našega načina polnjenja zdravstvene blagajne tako ali tako ne razumem. Ta kao prostovoljni prispevek je neuradno že pred časom postal zelo obvezen. Brez tega človek pri zdravniku skorajda ne dobi več storitve, ki bi jo pokrivalo samo osnovno zavarovanje.

Absurd te zgodbe

Zavarovalnice kot ključni razlog za povišanje navajajo dvig cen zdravstvenih storitev. Seveda. Če nič drugega, so se v zdravstvu lani povišale plače, kar je bil eden od prvih odmevnejših ukrepov aktualne vlade. Višje plače pa dražijo storitve. Storitve pa plačamo davkoplačevalci oz. plačniki prostovoljnega dopolnilnega zavarovanja.
Kadar vlada poviša plače komu v javnem sektorju, jo morda celo potrepljamo po rami, češ, to je pameten ukrep v smeri dviga domače potrošnje, pa še ljudje bodo za svoje trdo delo malo bolj dostojno plačani. Pa ne samo to. Vladi se še za kak odstotek ali dva poveča naklonjenost volilnega telesa pri mesečnih meritvah javnega mnenja.
Absurd te zgodbe je, da to potezo vlade, za katero smi ji celo dali priznanje, na koncu z višjimi cenami storitev plačamo mi sami, davkoplačevalci — oz. »prostovoljno« dodatno zdravstveno zavarovani prebivalci Slovenije. Glasovali smo torej za to, da plačujemo več in za to odločitev nagradili vlado.
Odlična strategija, ni kaj.

Idealen čas

Čas dela za zavarovalnice. Zaradi odsotnosti velikega dela Slovencev, ki so ta hip na Hrvaškem, zaradi dviga cen dopolnilnega zavarovanja ni pričakovati nacionalnega upora.
Začela je Vzajemna, češ, stroški zdravljenja so postali previsoki. To da jih je potisnilo v bilančni minus. Zavarovalnica Triglav je sprva ponosno sporočila, da o dvigu ne razmišljajo, vendar je po nekaj tednih snedla besedo. Tako nas v kratkem čaka podražitev za čez palec 3€ do 4€. Čakamo še odločitev Adriatic Slovenicae, ki zaenkrat pravi, da zavarovanja ne bo podražila. 
Čas za podražitev premij je idealen tudi za to, da se malo premeša plačniška baza. Četudi vse tri zdravstvene zavarovalnice delujejo skorajda kartelno in v ceni njihovih paketov ni bistvenih razlik, pa nobeni od njih ni vseeno, ali imajo 200.000 ali 250.000 zavarovancev.
Raje imajo seveda mlajše, ki manj zbolevajo, saj imajo z njimi manj stroškov ter lepe in dolgoročne prilive. Boj za zavarovance je odprt. Še posebej iščejo mlade, fit in zdrave. Zavarovanci smo tržno blago. Za nas se je vredno potruditi.

Blazine ali kak drug šrot

Če so vas v teh dneh klicali agenti iz neznanih klicnih centrov in vas spraševali po vašem zdravstvenem zavarovanju, se ne čudite. To ni naključje. Gre za dogajanje na trgu zavarovalniških storitev. Klicni centri so postali lovski psi, ki nas ovohavajo, ali smo pravi za ulov.
Mene so klicali že nekajkrat. Klici ponudnikov različne robe — pa naj gre za čudežne napitke, čudne zdravstvene teste v bližnjih gostilnah ali sestanke, na katerih obljubljajo gratis volnene blazine ali kak drug šrot — mi gredo v resnici strašno na živce. Moj proces odločanja je zapleten in ne poteka hipno, med telefonskim klicem, ko mi nekdo nekaj prebere z lista, potem pa ne zna odgovoriti na vprašanje, za katerega nima pripravljenega odgovora.
Zadnjega takega sem zato prav nesramno nahrulila, češ, če me že kliče, potem naj me ne sprašuje, pri kateri zdravstveni zavarovalnici sem zavarovana, saj bi me moral klicati ravno zato, ker že ve, kje sem zavarovana in kje bi po njegovem mnenju morala biti.

Stvarnik predzadnjega upanja

Telefonski klic pa ni vse, kar nas kot plačnike dodatnega zavarovanja lahko doleti. V meni najbližjem trgovskem središču so me oni dan obstopila tri čedna dekleta in mi z nekakšnim sloganom oz. vprašanjem ponujala 20€  nagrade v obliki darilne kartice za taisti trgovski center — a seveda pod pogojem, če jim dam svoje osebne podatke in jim zraven še izdam, kje sem zavarovana. Nagrada da bo moja takoj, če sem ravno peta po vrsti od prejšnjega nagrajenca. Pa še kvalificirala bi se za neko glavno nagrado. Bile so tako mlade, da jih je nekdo nadzoroval. Šef je ob moji nejevolji pristopil in mi začel prijazno pojasnjevati njihovo vlogo. Priznam, da takšnega anketarskega poslovnega modela ne razumem. Nagrade nisem dobila, v glavnem žrebanju pa tudi ne bom.
Minister za zdravje je naše predzadnje upanje, da se v zdravstvu stvari vsaj približno uredijo. Zadnje upanje pa je, da ostanemo zdravi in zdravstvenih storitev sploh ne potrebujemo. Četudi jih plačujemo.
Čuden poslovni model. Pa vendar najboljši, dokler stvarnik predzadnjega upanja ne predlaga kaj boljšega.