S proslavami za dan državnosti so težave že leta. Pravzaprav odkar pomnim. Razmišljanja v zvezi s ponesrečenostjo proslav so se dolgo nagibala v smer okusa. Ali neokusa. Ki so ga proslave manifestirale. Toda letos — ob konceptu spominov in spominjanja na devetdeseta leta — me je prešinilo, da v bistvu ne gre toliko za okus. Za to, kaj je komu všeč. In kaj ne. Ampak za nekaj povsem drugega. In sicer za dejstvo, da je dan državnosti v resnici prazen praznik. Praznik brez vsebine. Praznik, ko pravzaprav ne vemo, kaj bi praznovali. In zakaj bi sploh praznovali. 

Seveda ne gre za formalni diskurz. V formalnem diskurzu je jasno, kaj je dan državnosti. Zakaj ga imamo. Kaj z njim praznujemo. Če komu to ni jasno, naj posluša predstavnike slovenske politične elite. Ki ob vsakem praznovanju govorijo vedno isto. In to neglede na politične barve.

Vsi nam namreč ob dnevu državnosti že desetletja dopovedujejo, da 25. junija praznujemo uresničitev slovenskih zgodovinskih sanj. Zgodovinske želje za lastno, čisto slovensko državo. Karkoli že to pomeni.

Zgodovinske sanje?

Zanimivo je, da se neglede na siceršnje politične in interesne razlike vladajoči vedno strinjajo s svojimi predhodniki, da gre za ključen dan v slovenski zgodovini. Kar je iz njihove perspektive razumljivo. Če Slovenci ne bi imeli svoje, čisto svoje države, ti posamezniki in posameznice pač ne bi bili del slovenske politične elite. Del slovenskega vladajočega razreda. Bili bi čisto običajni in navadni Slovenci in Slovenke. Brez pomembnih položajev. In brez občutka, da so in še bodo usodno zaznamovali slovensko zgodovino.

Skratka, njihovi interesni, finančni, politični, a tudi povsem ego projekti brez države pač ne bili mogoči. Zato je jasno, da se dan državnosti njim zdi ključen, izjemno pomemben praznik. Iz njihove perspektive je to res.

Iz državljanske perspektive

A žal samo iz njihove perspektive. Iz perspektive običajnih državljanov in državljank Republike Slovenije pa je stvar drugačna. Celo zelo drugačna. Običajni državljani in državljanke Slovenije namreč v velikem številu povezujejo nastanek samostojne, čisto slovenske države s propadom podjetij, v katerih so nekateri prej delali leta. Celo desetletja. Z izgubo redne zaposlitve. Z brezposelnostjo. Z njo povezano revščino. A tudi z osebno degradacijo, povezano z dejstvom, da mnogim pozneje nikoli ni uspelo dobiti zaposlitve, ki bi vsaj dosegala, kaj šele presegala tisto, ki so jo v samostojni Sloveniji izgubili.

Mnogim je samostojna, čisto slovenska država prinesla manj, kot so pričakovali. Številnim je celo odvzela tisto, kar so že imeli. In tega niso mogli nadomestiti. Pa ne zato, ker ne bi hoteli. Ampak zato, ker izkoriščanje zaposlenih v slovenskem postsocialističnem neokapitalizmu ni manjše, ampak večje kot v zahodnem kapitalizmu. Tako kot v vseh postsocialističnih neokapitalizmih. Pravice običajnih državljanov in državljank v postsocialistični samostojni Sloveniji niso večje ali vsaj enake, ampak so manjše kot pravice državljanov in državljank v državah z zahodnim kapitalizmom. Ali povedano drugače: samostojna država Slovencem in Slovenkam ni prinesla uresničitve njihovih sanj. Mmogim je prinesla predvsem razočaranje.

In tega nobena proslava ob dnevu državnosti ne more izbrisati. Ali izničiti. Ravno obratno. Vsaka proslava dneva državnosti to vedno znova pokaže. Da namreč običajni državljani in državljanke praviloma ob Dnevu državnosti nimajo česa praznovati. Razen izgubljenih sanj.

Spomini na 90. leta

V tem smislu je bilo letošnje obujanje spominov na 90. leta povedno. Šlo je namreč za obujanje spominov na čas, ko so Slovenci in Slovenke še lahko sanjali. Ko so bile sanje še dovoljene. Nato pa je prišel “nov dan”, o katerem je 25. junija 1991 metaforično, toda še kako konkretno govoril Kučan. “Nov dan” ni prinesel uresničitve sanj. Ampak razočaranje ob dejstvu, da se večini Slovencev in Slovenk v novi samostojni, čisto slovenski državi sanje očitno niso uresničile.

Zato velik del Slovencev in Slovenk ob dnevu državnosti v resnici nima česa praznovati. Tega ne morejo spremeniti nobene govorance na proslavah. Noben aranžma. Resnica je namreč drugačna: bolj ko politična elita govori o tem, kaj vse je samostojna, čisto slovenska država prinesla državljanom, bolj se velik del državljanov zaveda, da jim samostojna Slovenija ni prinesla tega, kar so pričakovali.

Na napačni strani zgodovine

Ker danes, roko na srce, živimo v državi, v kateri veliko Slovencev in Slovenk dobiva samo minimalno plačo. Ali celo manj. Živimo v državi, kjer nam pred očmi razpada zdravstveni sistem. Živimo v državi, v kateri imajo tudi drugi podsistemi — recimo izobraževalni — resne probleme. Živimo v državi, v kateri nasilje med otroki in mladostniki narašča. Kot tudi narašča obseg najrazličnejših odvisnosti. Živimo v državi, v kateri si najbogatejši in najbolj privilegirani poskušajo nagrabiti še več. Na račun večine. Živimo v državi, kjer nikomur ni mar za to, kako lahko nekdo preživi z minimalno plačo. Niti za to, kako lahko nekdo preživi brez zdravstvene oskrbe, ko jo potrebuje. Živimo v državi na napačni strani zgodovine. Vsaj kar zadeva NATO. In slovensko sodelovanje v njegovih vojnah. Živimo v državi, v katerih nas je spet strah vojne. 

To je samo nekaj drobcev iz vsakdanjega življenja, zaradi katerih večina Slovencev in Slovenk ob dnevu državnosti nima pravega razloga za praznovanje. Za njih je dan državnosti pač prazen praznik.