Sama imama rada 1. maj. Je eden mojih najljubših praznikov. Ne samo zato, ker so nanj vezani moji otroški spomini. Pri nas doma se je potica pekla za 1. maj. Ne za veliko noč. Itd. Celo vedno bolj rada ga imam, ker je še edini čas v letu, ko odkrito govorimo o izkoriščanju. Dela in delavcev. O surovih metodah izkoriščevalskega kapitala. O eksploataciji, ki je še posebej za mlajše generacije normalizirana kot del družbenega ustroja, ki se ji nihče več ne upira. O kateri nihče več ne razmišlja kritično. Ne benti. Ne kriči. Se ne organizira, da bi jo omejil. In ne razmišlja o strukturnih vzrokih zanjo.

Ključni razlog eksploatacije je ekonomska racionalnost. Izkoriščanje ljudje dojemajo kot nespremenljivo in neizogibno dimenzijo današnjega življenja. Nekateri celo mislijo, da ima določene prednosti. Prekarci pravijo, da je dobro, da ni treba hoditi vsak dan v službo in rutinsko delati osem ur. Če bi delavci pred sto in več leti tako razmišljali, danes ne bi bilo osemurnega delavnika. Ki ga v praksi sploh več nimamo. Imamo pa ga vsaj na papirju. Kot formalno pravico. Na katero se lahko sklicujemo.

Kdo je danes izkoriščan

Skratka, 1. maj je dan, ko se moramo zamisliti. Zakaj proti izkoriščanju ne naredimo več. Predvsem pa se moramo zamisliti, kaj danes izkoriščanje sploh je. Kakšne so njegove oblike. Kdo je danes izkoriščan. Včasih nedopustno. Čez vse meje.   

Začnimo pri tem, kdo je danes izkoriščan.

V zvezi s 1. majem radi govorimo, da praznik dela nima več smisla, ker vsaj na Zahodu ni več klasičnega delavskega razreda, katerega fizično delo v tovarnah bi kapitalisti izkoriščali.

To seveda ni res. Celo na Zahodu so še vedno množice klasičnih delavcev. Že res, da zaradi tehnoloških sprememb (robotizacija, digitalizacija) njihovo število upada. Vendar to ni dokaz, da delavski razred izginja. Če je kriterij pripadnosti delavskemu razredu to, da človek prodaja svojo delovno silo za mezdo, potem je pripadnikov delavskega razreda celo vedno več. 

Je pa delavski razred danes drugače strukturiran kot nekoč. To niso več samo fizični delavci Zahoda. Ampak tudi milijoni v neevropskih družbah. Množice tistih, ki v Afriki, Aziji, Latinski Ameriki in drugje prodajajo svoje delo za mizerne mezde. Ki jim komaj omogočajo životarjenje. Kar je sicer splošna značilnost večine mezd na tem planetu. Tudi na Zahodu.

Nekakšen srednji sloj

Delavski razred pa smo tudi tisti, ki smo se dvignili nad mizerne mezde. Ki torej tvorimo nekakšen srednji sloj. Ki sicer vztrajno izginja. V ta sloj v resnici sodijo tudi božjastno dobro plačani menedžerji in podobni uslužbenci kapitala. Ki kljub temu, da se po svojem življenjskem slogu približujejo vladajočemu razredu, še vedno živijo od prodajanja svojega dela. Objektivno gledano so tudi oni delavski razred. Čeprav bi se sami zgrozili od studa, če bi jim kdo rekel, da so delavski razred.

Ta strukturiranost seveda predstavlja težavo pri organizaciji zavzemanja mezdnih delavcev za svoje pravice. Delavski razred so danes tako različne skupine ljudi, da se zdi, da je skoraj nemogoče združiti vse te raznolike ljudi pod skupni imenovalec. Da je težko najti njihov skupni interes.

Kakšen skupni interes bi lahko imeli izkoriščani otroci in ženske v indijskih ali kitajskih tovarnah z univerzitetnim profesorjem na Zahodu ali z božjastno dobro plačanim menedžerjem? Njihove potrebe, njihovo razumevanje sveta, njihove vrednote, njihovi življenjski načini, njihovi cilji so povsem različni. Kaj bi lahko bil skupni imenovalec njihovega skupnega boja proti kapitalu?

Čeprav se zdi, da odgovora na to vprašanje ni, je vendarle jasen: zmanjševanje izkoriščanja. Kar dobesedno in enoznačno pomeni: zmanjševanje količine neplačanega dela, ki si ga kapital prisvaja, in bolje plačano delo, ki ga kapital sploh plača. Ali drugače: manj neplačanega dela in višje mezde.

Ja, mezde. Ne plače.

Izkoriščanje človeka po človeku

Toda zavzemanje mezdnih delavcev za svoje pravice otežujejo še drugi dejavniki. Eden od njih je dejstvo, da že precejšen del mezdnih delavcev sodeluje v izkoriščanju drugih mezdnih delavcev. To velja predvsem za pripadnike delavskega razreda na Zahodu. Ki kot delničarji, vlagatelji, solastniki in podobno sami postajajo izkoriščevalci tistih, ki si takšnega dvojnega statusa ne morejo privoščiti.

In ti, ki si tega ne morejo privoščiti, so danes najbolj izkoriščani del delavskega razreda. V ta del sicer sodijo predvsem tisti, katerih delo je najbolj mizerno plačano. Ali sploh neplačano. Pozabljamo namreč, da danes obstaja na milijone ljudi, ki delajo za druge, a za to sploh niso plačani. 

Neplačano delo ni samo dobrodelno delo ali gospodinjsko delo žensk. V zvezi s tem mi je pokojna Anita Ogulin razlagala, da tisti, ki delajo dobrodelno, zastonj opravljajo delo, ki bi ga sicer morala opraviti država. Kar je res. O neplačanem gospodinjskem delu pa so že ogromno napisale predvsem feministke. Z vsem se sicer ne strinjam. Še posebej ne s tezo, da bi moralo imeti vse, kar ljudje naredimo drug za drugega, neko tržno tarifo. To bi bila popolna zmaga univerzalizacije blagovne forme nad socialnostjo človeške eksistence. In tega bi se je morali zelo, zelo bati.

A neglede na te feministične teze je sporočilo jasno: danes obstaja ogromno neplačanega dela. Ki ohranja pri življenju globalni kapitalizem. In kar nekaj oblik tega neplačanega človeškega dela ostaja še danes nevidnih.

Neštudentski servis

Primer neplačanega dela je tudi določeno delo, ki ga opravljajo študenti. Pa ne preko Študentskega servisa. Ampak v okviru rednega univerzitetnega izobraževanja. Nekateri univerzitetni učitelji študentom nalagajo delo, ki bi ga sicer morali opraviti sami. A jim ga ne plačajo. Praviloma je to delo del njihovih raziskovalnih projektov. Ki je v teh projektih navedeno kot samostojna finančna postavka. In s strani financerja raziskave tudi plačana. Izvajalci raziskovalnih projektov so seveda profesorji sami, ki pa si s pomočjo študentov olajšajo življenje in obveznosti. Tako sami pospravijo zaslužek za določeno postavko v svoj žep. In si izmislijo pravljico, da je to neplačano študentsko delo del študijskih obveznosti. Ki jih ni v učnih načrtih. Sploh pa ne kot neplačano delo študentov. Študentom pa natvezijo, da se bodo s tem delom praktično usposobili za bodoče delo. (Študenti zelo radi kupijo pravljice o praktičnem usposabljanju za bodoče delo!) In da jim bodo po opravljenem delu pripadle določene bonitete. Recimo priznane študijske obveznosti. Ali soavtorstvo pri znanstvenem članku. Ipd. Študenti naivno nasedejo. Posebej tisti bolj ambiciozni. In/ali manj pametni.

Izkoriščani molčijo

Ko študenti opravijo predpisano delo — ki zahteva dneve, tedne, včasih celo mesece —, rezultate oddajo. Nakar jim visokošolski učitelj to delo preprosto ukrade. Na različne načine. Recimo tako, da delo razglasi za tako slabo opravljeno, da študent ni upravičen do nagrade, ki mu je bila obljubljena. Profesor seveda poskrbi, da študentom ne dá ustreznih navodil, kako delo opraviti dovolj dobro in/ali kvalitetno. Študenta torej ne samo izkorišča, ampak ga tudi ponižuje. Eksploatacija in poniževanje tako ali tako gresta skupaj, mar ne?          

In študenti molčijo. Tako kot vsi izkoriščani. Ko jih vprašam, zakaj molčijo, mi povedo, da se bojijo. Bojijo se maščevanja profesorjev, ki jim lahko onemogočijo nadaljevanje in zaključek študija. Pravijo: “Da bo čim prej konec.”

Zato naj živi 1. maj, praznik dela!