Mednarodni dan žena, ki ga po svetu danes praznujemo 8. marca, so prvič praznovali v New Yorku 28. februarja 1909 na pobudo Socialistične stranke Amerike. Leto pozneje je “praznik delovnih žensk” na pobudo Clare Zetkin potrdila Mednarodna konferenca socialistk, leta 1911 pa so ga v nekaterih evropskih državah praznovali 19. marca. Ženske so se takrat borile predvsem za volilno pravico in pravico do dela. Zgodnja feministična gibanja so pripomogla pri uveljavljanju številnih drugih pravic — tudi do boljših delovnih pogojev, do izobraževanja in do zaščite pred diskriminacijo. Današnja ozaveščenost in opolnomočenost žensk sta v družbi povezani z mnogimi konkretnimi koraki, ki so izhajali iz preteklih kampanj in razprav.

Kljub temu pa ženske pravice še danes niso povsod uveljavljene. V svetu obstajajo velike razlike. Položaj žensk se razlikuje od države do države predvsem zaradi kulturnega konteksta in spoštovanja različnih okoliščin.

Neizbežnost

V vedno bolj nemirnem svetu, ki nas navdaja s strahom, so pravila igre popolnoma izkrivljena. Spoštovanja sožitja med državami in človekovega življenja in dostojanstva je vse manj. Vedno težje se pogovarjamo o prihodnosti. Pravice žensk so v temelju izhajale iz želje po boljši prihodnosti vsakogar — neglede na spol, etnično pripadnost ali vero. Vsaka družba je utemeljena na enakopravnosti državljanov in spolov in vseh, ki zmorejo in želijo odločati o sebi.

V sodobni družbi pa to ne pomeni enakosti, temveč enakopravnost. Gre za pomembno razliko: enakost ni enakopravnost. Tudi spola nista enaka. Biološke, psihološke in družbene razlike med moškimi in ženskami so dejstvo. Fizične sposobnosti, značilnosti, razlike in življenjske izkušnje — vse to oblikuje naš način doživljanja sveta, sprejemanja odločitev in prispevanja k skupnemu blagru. Ta raznolikost ni slabost, temveč dar, ki ga moramo razumeti in spoštovati.

Zavedanje razlik

Upoštevanje različnosti spolov je temelj inovacij in uravnoteženih odločitev tudi v podjetjih. V tistih, ki cenijo različne perspektive, so rešitve pogosto kreativnejše, odločitve bolj premišljene, odnosi pa bolj uravnoteženi. Spolno raznoliki timi v politiki in znanosti sprejemajo celovitejše in bolj trajnostne odločitve. Če bi te razlike ignorirali, bi bili prikrajšani za veliko idej in talentov. Človeške razlike so tudi razlike med spoloma.

Toda zavedanje razlik sámo po sebi ni dovolj. Če moški in ženske nimajo enakih možnosti, njihova različnost ni prednost, temveč ovira. Enakopravnost pomeni, da lahko vsakdo uresniči svoj potencial. Ne da nekaj naredi enako kot drugi, ampak da to doseže glede na svoj potencial in v skladu s svojimi sposobnostmi. Enakopravnost ne zahteva uniformnosti, temveč pravične možnosti izbire.

“Enaka, enake”

Sodobni izziv ni ustvariti žensko, ki bi bila “enaka” kot moški. To je nemogoče in niti ne bi bilo smiselno. Izziv je zagotoviti, da razlike med spoloma ne bodo odločilne pri tem, kdo lahko kaj doseže in kako. Da bo družba pripravljena prilagoditi strukture, politike in norme tako, da raznolikost ne bo omejitev, temveč bo priložnost.

Omogočiti vključitev žensk (in moških) v vse pore življenja je seveda pomembno, toda vprašanje kvot je pri tem precej neustrezna rešitev. S kvotami dosežemo kvečjemu to, da spustiš zraven nekoga ali nekaj, ker ti to koristi. Ker je ženska, ker je predstavnik ali predstavnica manjšine, ker je trajnostno … To so pojmi, ki jih pogosto želimo samo odkljukati, da bi ustregli merilom. Tudi razdeljevanje nageljčkov in bučne zabave ob 8. marcu niso nekaj, kar bi bilo pokazatelj razvitosti in iskrene družbene enakopravnosti.

Samo mehanizem

Ohranjanje različnosti spolov, uravnoteženo z enakopravnostjo, je ključ do pravične, vključujoče, kreativne  družbe. Različnost spolov je prednost, ne ovira. Enakopravnost pa je samo mehanizem, ki omogoča, da vsak lahko prispeva po svojih močeh. Šele tako bo družba resnično cenila polovico sveta in znala izkoristiti njihov talent, energijo in potencial.

Letošnja uradna tema Združenih narodov ob mednarodni dnevu žena se glasi: “Pravice. Pravičnost. Ukrepanje.” Za vse ženske in dekleta. Pa vendar si ne obetam, da se bo na tem področju kaj velikega spremenili. Enakopravnost je namreč mogoče uresničiti samo, če to želimo in živimo. Če nas pri tem ščitijo zakoni in  predvsem, če nam to omogočajo norme in kulturne vrednote. Te pa so po svetu res zelo različne.