Vučićev volilni poraz in zmaga Študentske liste sta več kot razumljiv in zadosten razlog za katarzično stanje v srbski družbi. Tovrstna stanja so vedno rezultat zmage ljudi nad represivnim sistemom. Zato sprostijo takšno neverjetno družbeno energijo. To je rezultat intenzivnih osebnih angažmajev. Ljudje so se izpostavljali. Borili. Vztrajali. Grizli naprej. In naprej. In na koncu zmagali. Zato so intenzivna čustva ob zmagi razumljiva. Solze sreče pa tudi.

Situacija je močno podobna tisti ob koncu II. svetovne vojne. In ob koncu socializma. Gre za nišne zgodovinske situacije. Včasih namreč v zgodovini nastanejo niše, ko je nečesa, kar je obstajalo prej, konec. In takrat se odpre nov družbeni prostor. Nekaj novega. Mogoče je vse novo. Odtod občutek sreče. Morda celo evforije. Celo ginjenosti. Zato so tu ne samo nasmehi. In smeh. Ampak tudi solze.

Dan streznitve, dan realnosti

Tega je bila Srbija deležna to nedeljo zvečer. In bo še nekaj dni. Potem pa bo nastopila resničnost Kučanovega stavka: “Danes so dovoljene sanje; jutri je nov dan!”

Ta dan ni dan streznitve, temveč bolj dan politične in družbene realnosti. In ta realnost je v vseh družbah veliko manj navdušujoča kot sama zmaga. Ker zahteva realistične presoje. Dejansko razumevanje družbenega in političnega stanja. Oblikovanje realistične politike. Ki je pogosto vse kaj drugega kot uresničitev sanj, ki so zmagale.

To ne pomeni, da sanjam ni mogoče slediti. Pomeni pa, da se sledenje sanjam in njihovo uresničevanje pokažeta kot bistveno bolj kompleksen, zapleten, protisloven in težaven proces, kot je bilo videti, ko so to bile samo še sanje. Preden so se uresničile.

Težko obdobje

To obdobje je vedno težko. Ne samo zato, ker v njem ni več tiste emocionalne in socialne energije, ki je obstajala prej. Ampak tudi zato, ker se pojavljajo družbene in politične koordinate, ki jih je treba upoštevati. Te koordinate določijo prostor, v katerem je sanje sploh mogoče uresničiti.

Uresničevanje sanj znotraj teh koordinat je običajno težavno početje. Je početje, ki je velikokrat povezano z razočaranjem. Družbenim in osebnim. Velikokrat se pojavi občutek, da sanj ni več. Da so bile izdane. In da jih je zato treba začeti sanjati znova. Od začetka. Se spet boriti zanje. Znova. Od začetka.

Kar pomeni: Srbijo po včerajšnji volilni zmagi Študentske liste čaka zahtevno obdobje. V katerem bo veliko problemov. Protislovij. Družbenih in socialnih omejitev. In veliko razočaranj. Ocen, da so bili cilji študentskega gibanja izdani. In da jih bo treba obuditi. Znova sanjati. In znova izboriti.

Vemo tudi, zakaj bodo nastopile težave. Nekatere od teh vzrokov že poznamo. Prvi je seveda Vučić sam, ki zaradi volilnega poraza ne bo nehal obstajati. Ampak bo deloval naprej. V parlamentu bo edina res pomembna opozicija. Za katero je mogoče napovedati, da bo vladi Študentske liste žrla živce. In metala polena pod noge. Kjerkoli in kadarkoli bo to mogoče. Vučić bo v opoziciji deloval tako, kot v opoziciji deluje Janša. To pomeni, da bo vladi jemal ogromno časa in energije, ki jih ne bo mogla uporabiti za uresničevanje svojih projektov. Svojih sanj. Ampak jih bo morala uporabiti za konflikte z opozicijo.

Razdeljenost

Drugo objektivno težavo bo predstavljala razdeljenost srbske družbe. Vučićevih podpornikov je tudi po porazu le nekaj manj kot podpornikov Študentske liste. Ta razdeljenost je torej v srbski družbi še mnogo bolj radikalna kot v slovenski, kjer desnico dejansko podpira le okoli tretjina volivcev.

In vendar iz slovenske izkušnje vemo, kaj radikalna razdeljenost družbeno in politično pomeni. Pomeni namreč stopicanje na mestu. Nezmožnost uresničitve velikih sprememb. Blokiranje sprememb s strani tistega dela družbe, ki si sprememb ne želi. Kar za Srbijo pomeni: spremembe, ki jih želi Študentska lista, bodo težko uresničljive. Ker je proti njim skoraj polovica Srbije. To bo objektivna družbena in politična blokada uresničevanja sanj Študentske liste.

In ko se bodo te sanje začele uresničevati, bo ta odpor še večji kot v obdobju, ko je Srbija te sanje sanjala. Uresničevanje družbenih sprememb namreč vedno nekomu nekaj jemlje. In praviloma je vedno tako, da tisti, ki se jim jemlje, sprememb, ki jim jemljejo, ne podpira. Družbenega altruizma je v takšnih situacijah praviloma malo. Zelo malo. Je prej izjema kot pravilo.

Kontinuiteta/Diskontinuiteta

Naslednja skupina težav, ki čaka oblast Študentskega gibanja, je objektivno dejstvo, da je uspešne družbene spremembe mogoče v družbo vpeljati samo v kontinuiteti s preteklostjo. Ne pa v diskontinuiteti z njo. Kar konkretno za post-Vučićevo Srbijo pomeni: v kontinuiteti z Vučićevim obdobjem. Ne pa v diskontinuiteti z njim. To se zdi ključna težava: podporniki Študentske liste zahtevajo diskontinuiteto. A diskontinuiteta vedno nosi v sebi ne samo težave, ampak tudi seme poraza.

To so dokazale vse revolucije. To so navsezadnje dokazale tudi spremembe v vseh postsocialističnih družbah. Vlada Študentske liste bo torej pred nevarnostjo, da zdrsne v slabo ponovitev slabih postsocialističnih sprememb. Ki bodo po mnogih kriterijih pomemben pozitiven odmik od dosedanje Srbije. Celo v popolni diskontinuiteti z njo. Vendar to ne bo veljalo za vse spremembe. To za vse spremembe preprosto ne bo moglo veljati. V praksi to ne gre. In to bo med številnimi podporniki Študentske liste rodilo razočaranje. Odpor. Odvrnitev od oblasti Študentske liste. Upor proti njej.

Korupcija in Rusija

Tu bodo še druge težave. Recimo to, da je Srbija izjemno skorumpirana družba. Kar je povezano z dejstvom, da je struktura srbske družbe to, kar v socialni in kulturni antropologiji poznamo kot domačijski produkcijski sistem. Gre za družbe, ki delujejo po načelih in zakonitostih, ki so v marsičem nezdružljive z načeli in standardi zahodne parlamentarne demokracije.

Težave se bodo pojavile tudi zato, ker je Srbija strateškega pomena za Rusijo. Težave pa bodo tudi z EU. Ta je svojo navezanost in povezanost z Vučićem že večkrat dokazala. Tudi javno. Najbolj moteče in boleče ob nepodpori srbskih študentov, ki so za podporo študentskega gibanja prikolesarili v Strasbourg. Kjer so jih sicer pričakali posamezni podporniki. Ne pa tudi establišment EU. Ta je jasno pokazal, na čigavi strani je.

Objektivni vir razočaranja pa bo tudi socialno in politično jedro parlamentarne demokracije. Parlamentarna demokracija je idealen sistem demokracije in svobode samo, dokler ga sanjamo. Ko ga živimo, pa je vse kaj drugega. Kot zelo dobro vemo tudi v Sloveniji.

Nezlomljiv družbeni zakon

A vse povedano v ničemer ne zmanjšuje zgodovinskega pomena zmage Študentske liste v Srbiji. Ta zmaga je zgodovinska. Je ključna. Je navdušujoča. In navdihujoča. To pa zato, ker dokazuje nekaj, o čemer sta na osnovi zgodovinskih dejstev in arheoloških najdb podrobno pisala Graeber in Wengrow v svoji knjigi Pričetek vsega (The Dawn of Everything): da je namreč demokracija, ljudska demokracija — zgodovinsko gledano — nezlomljiva. Da je v bistvu nezlomljiv družbeni zakon. Zato te demokracije, gledano zgodovinsko, ne morejo premagati niti avtoritarni režimi niti oblike demokracije, ki poskušajo to demokracijo zaobiti. Izigrati. In premagati.

Med te oblike demokracije je sodila starogrška demokracija. Tudi atenska demokracija. Torej oblike demokracije, ki jih tako slavimo. Med te oblike demokracije sodi navsezadnje tudi zahodna parlamentarna demokracija. Ki jo na Zahodu enačimo s svobodo. Z Demokracijo. In ostalim.

Nauk

V to zmagovalno zgodovino ljudske demokracije se včerajšnja volilna zmaga Študentskega gibanja nedvomno vpisuje. In dokazuje tudi to, kar je dokazala tudi slovenska nedeljska referendumska nedelja: za zmago nad izigravanjem ljudske volje je v parlamentarni demokraciji treba na volišče. Čeprav se morda vsakemu posamezniku zdi, da ne more nič spremeniti. Da on sam ni pomemben. Da njegov glas ne šteje.

A to ni res. Enako kot slovenska referendumska nedelja tudi Vučićev poraz dokazuje, da je res ravno obratno. V parlamentarni demokraciji, ki je sistem izigravanja ljudske demokracije, je ljudsko demokracijo mogoče obvarovati in ohraniti le tako, da gre volit veliko ljudi. Da jih gre volit čim več. Takrat ima ljudska demokracija možnost, da nadigra in premaga parlamentarno demokracijo. Parlamentarno demokracijo, ki poskuša ljudsko demokracijo neprestano nadzirati. Izigrati. In premagati.

In ta nauk si moramo zapomniti. Že kmalu nas čakajo nove referendumske nedelje.