A ni zanimivo, da se za najvišje davke zavzemajo ravno v strankah, ki po drugi strani najmanj poudarjajo pomen pripadnosti tej isti državi? In da se — obratno — za najnižje davke zavzemajo ravno v strankah, ki pomen skupnosti, ki so ji ti davki namenjeni, poudarjajo najbolj?
Zakaj neki se to dogaja?
Morda je odgovor, da ravno zato. Ker aktivno spodbujanje občutkov pripadnosti skupnosti za leve stranke zaradi strahu pred fašizmom ni realna opcija, je treba uporabiti sredstva državne prisile za pridobitev sredstev za zagotavljanje skupnostnih storitev.
Na drugi strani pa desnica predpostavlja, da državljani čutijo do sodržavljanov posebno solidarnost, in zato sklepa, da bo tudi brez prisilne izterjave za skupnost ter za njene najšibkejše člane bolj ali manj poskrbljeno.

Moralni pluralizem kot ovira za davke

Zdi se, da gre na eni strani za atomistični pogled na skupnost, na drugi strani pa za skupnostni.
Pa bi lahko rekli, da je trenutna ureditev s razmeroma visokimi davki krivična do tistih, ki bi svoj altruizem s pripadnostjo določeni skupnosti — cerkvi, gibanju, organizaciji … — tako ali tako dodobra izživeli in ga bili po drugi strani tudi deležni?
Bi lahko rekli, da je ta ureditev pisana na kožo idealu izoliranega posameznika? Bi lahko rekli, da takšna ureditev ni vrednostno nevtralna? Zelo mogoče ...
V družbeni resničnosti 21. stoletja, ki postaja vse bolj kulturno, s tem pa tudi »moralno« pluralna, se moramo vprašati, kako poskrbeti za vse člane družbe, ne da bi bili ob tem moralno (p)oškodovani. To namreč ni preprosto.
Stopnja nejevolje zaradi odtegnitve davčnih prispevkov od naših prihodkov morda ni  prvenstveno odvisna od višine davka, temveč še od kakega drugega dejavnika. Recimo od moralne enotnosti znotraj skupnosti, v kateri bodo davki razdeljeni, ali — z besedami socialnega psihologa [Jonathana Haidta] — z »enotnostjo moralnih temeljev«.

Jože in Vesna

Poskusimo s primerom. Konservativnemu Jožetu predstavlja tradicionalna družina pomembno vrednoto in svetinjo, progresivni Vesni pa se zdi ta ideal primer reakcionarne patriarhalnosti in nesprejemljivega seksizma.
Oba plačujeta davke, jasno. Oba prispevata v malho, iz katerega bo sofinancirano delovanje Mladinskega gledališča, ki bo s svojimi predstavami po Jožetovem mnenju grdo onečaščal ideal družine, po Vesninem mnenju pa bodo te predstave pripomogle k »pravi stvari«.
Lahko se torej zgodi, da bo Jože plačal davek za nekaj, kar se mu zdi moralno slabo. Prisiljen bo sodelovati pri nečem, kar ima sam za moralno slabo dejanje — v tem primeru onečaščenje ideala družine.
Kako se temu izogniti ?
Po odgovor ni treba daleč. Najdemo ga v istih prostorih, v stavbi Baragovega semenišča, v kateri samo nekaj nadstropij nad Mladinskim gledališčem v svoji študentski sobici pišem to premišljevanje.

Davki kot to, kar z veseljem daš

Baragovega semenišča ni zgradila država, temveč je bil zgrajen z darovi mnogih posameznikov. Predanih katolikov. Zgradila ga je skupnost, ki si je delila skupen moralni sistem. Takšna skupnost zmore marsikaj.
Članstvo v skupnostih — še posebej v religioznih — po Haidtovem mnenju naredi ljudi bolj altruistične. Očitno. Brez odrekanja številnih vernikov bi to stavbo le stežka zgradili. (Čeprav so jo samo do polovice, ha!)
Rešitev za zgornji primer prisilnega ravnanja v nasprotju s prepričanjem bi morda zato morali iskati v vitkejši državi. Zdi se mi, kot da zanemarjamo možnost prostovoljnega darovanja znatnega dela premoženja v namene določene skupnosti. Govorim denimo o Cerkvi. Cerkev ima veliko denarja predvsem zato, ker ji veliko ljudi dá nekaj denarja.

Altruistični ljudje

Zdi se, da velja, da bodo denar ljudje ohranili zase, če ne bo visokih davkov, in da bo zato trpela skupnost (in skupnostnost).
Kaj pa če je ravno obratno? Kaj pa če se bo šele ob sorazmerno nizkih davkih lahko razvila tista genuine skupnost, ki je kot po pravilu skupnost podobnih? Kaj pa če se bo šele ob sorazmerno nizkih davkih razvijala skupnostnost, ki je za člane blagodejna in ne zoprna?
Zdi se, da z idealom avtentičnosti obremenjena progresivna stran nima moči za gradnjo pomembnih in močnih skupnosti. Po tej doktrini je namreč treba vsakomur dovoliti, da se kot osvobojen atom izrazi v skladu z lastnimi vzgibi, občutki in prepričanji.
Raznovrstnost teh vzgibov in prepričanj zavira tvorbo močnih skupnosti, ki bi si delile moralne temelje. Zato so davki kot prisilni odvzem dela posameznikove lastnine alternativa za zagotavljanje družbenih, skupnostnih storitev. Nekako po principu: »Ne bom dal, bom pa pustil, da mi vzamejo.« 

Odrekanje avtentičnosti v prid skupnosti

Cerkev je kot prostovoljno združenje močna tudi zato, ker ideal posameznikove avtentičnosti — kot ga v sodobnosti razumemo — dovolj učinkovito potepta. Da! Cerkvena moč in bogastvo, na katera njeni nečlani pogosto gledajo z neko mržnjo, je v pomembnem delu rezultat odrekanja idealu avtentičnega življenja s strani stotisočev posameznikov. V prid skupnosti.
Ha, celo mladi Ratzinger je pred pol stoletja v [Uvodu v krščanstvo] zapisal, da bi veroizpoved, gledano zgolj miselno, lahko bila tudi drugačna — da pa ima svoj smisel ravno v tem, da »zbere ljudi v skupnost izpovedujoče besede«. Ali malo bolj vulgarno povedano: »Glede najvišje resnice o svetu in sploh o vsem bi lahko trdili tudi kaj drugega, da le trdimo isto.«
Če mnogo ljudi sprejema isto moralno vrednotenje, bo relativna moč posameznika, člana te skupine, mnogo večja kot v »skupini«, ki uporablja osebno prilagojen moralni sistem. Število članov te druge skupine v narekovajih je namreč enako ena.
Zato se sprašujem, ali ureditev s razmeroma visokimi davki ne favorizira pravzaprav tiste vizije dobrega življenja, ki predpostavlja, da bo zaradi ideala avtentičnosti, ki od posameznikov pričakuje unikatne moralne sisteme, možnost tvorjenja močnih in notranje visoko altruističnih združenj sorazmerno nizka? Ali drugače: morda pa smo v resnici osamelci, ker nam v ekonomskem smislu ni treba, da ne bi bili?

Vedrina ali zagrenjenost?

Vprašamo se torej, ali lahko davki postanejo darilo? Torej nekaj, kar česar smo veseli? Odrekanje zasebni lastnini bi lahko postavili na kontinuum, ki se začne z družino in konča z državo ali celo naddržavno tvorbo à la EU. Najprej delim lastnino s člani svoje družine. To je lepo. Primer: otrokom kupim sladoled ali lepe hlače).
Naprej: lokalni skupnosti, katere večino članov (pre)poznam in do katere (v idealnem primeru) čutim posebno pripadnost, rad prispevam svoj delež in tako skrbim za svoje ime in za ime svoje družine.
Naposled pa dajem denar tudi državi. Zakaj? Za ceste, za vojsko? Prav. Za šole, ki učijo napredne poglede LGTB skupnosti na družbeni spol?
Tu pa davek spet postaja vse bolj davek. Vedrina, ki je spremljala dejanja moje solidarnosti z meni podobnimi, se tu spreminja v zagrenjenost. Ker sem prisiljen zanikati lastna moralna prepričanja.
Bolj ko se poslušam, bolj ugotavljam, da postajam … — libertarec.