
Nekoč je bilo vreme točno kot ura. S 1. septembrom je prišla prva megla. Mulci v šolo, jaz pa v shopping. Konec poletja, ki ga imam sicer rad, in prihod jeseni — ki pa tudi ni zelo napačna. Ko mine čas kratkih hlač in japonk, greš kupovat: hlače, srajce, čevlje in kar je še tega. In potem je to treba čimprej obleči in obuti in povabiti prijatelje na kavo. Da se vidi raskoš. »Mater, maš hude čevlje, kje si pa to kupil?« Ali pa: »Wow, kok huda jakna. Kolk si pa dal?« In potem frajersko zamahneš z roko: »Cijena? Prava sitnica!« (Fora iz Alana Forda, če ne veste).