Zanimivo je opazovati, kako se v slovenski politiki večina analiz, komentarjev in mnenj o tem, kar se nam dogaja pred očmi, ukvarja z nebistvenim. Tokrat s tem, kdo bo kateri minister v novi vladi. V redu. Priznam, da je za nekatere — še posebej za tiste, ki bodo ali ne bodo prihodnji ministri — to vprašanje bistveno. Za njihov ego, seveda. Za njihove družinske proračune. In za njihovo osebno politično kariero. To so za njih pomembne zgodbe.

Moti pa, da se na ravni komentarjev, mnenj in analiz nikjer — niti v medijih — nikakor ne moremo premakniti od te osebne mikroperspektive k širši družbeni perspektivo. Ki je bistvena. To pa zato, ker nam delovanje parlamentarne večine jasno kaže, da bo tokratna Janševa vlada bistveno drugačna od prejšnjih. Razlikovala pa se bo po konceptu. Prihajajoča vlada bo konceptualna. Nekako tako, kot obstaja konceptualna umetnost.

Naj pojasnim.

Princ teme

Res je, kar sta jasno izpostavila Spomenka in Tine Hribar v oddaji Marcel (18:18–33:03, 23. marca 2026), da je Janša človek, ki je obseden od moči. In da zaradi te njegove obsedenosti trpi celotna slovenska družba že od osamosvojitve naprej.

Res je tudi, da se Janša ne bo spremenil. Ker se ne more spremeniti. Janša je bil že v Drnovškovih časih “princ teme”. Pri nas doma mu pravimo Mrlakenštajn. To se ga je prijelo. Še vedno pa drži tudi Ruplov opis, da je Janša zloben in maščevalen človek, ki ne potrebuje sodelavcev, ampak izvajalce. Ali natančneje: podizvajalce.

Janša je obramboslovec. Vojak. Takšen je bil, takšen je in takšen bo ostal. To definira njegovo politično delovanje. In logiko, po kateri vodi vlade, kadar se do njih dokoplje. Rdeča nit kritičnih političnih komentarjev njegovega trenutnega političnega delovanja, je točna. Še enkrat bomo videli to, kar smo že videli. S tem se ne moremo ne strinjati.

Nianse

Ne moremo pa se strinjati, da je to vse, kar se nam obeta. Ker ni. Čeprav je Janša ostal isti, v njegovem tokratnem prevzemanju in sestavljanju vlade obstajajo nianse, ki ločijo to, kar počne danes, od tistega, kar je počel v preteklosti. In zaradi česar je to, kar počne danes, drugačno od tistega, kar je počel v preteklosti.

Te nianse se na prvi pogled zdijo nepomembne. Gledano iz širšega družbenega zornega kota pa so bistvene. Bistveno bolj bistvene, kot se zdi na prvi pogled. In bistveno bolj bistvene, kot bi človek lahko sklepal iz pozornosti, ki jim jo namenjajo politični komentarji in analize. 

Ta razlika je razvidna tudi iz nekaterih Janševih izjav. Ena od njih je, da ne bo vodil manjšinske vlade. Da ne bo vodil vlade za vsako ceno. To je rekel še pred volitvami. Janša je jasno povedal, da bo vlado vodil le, če bo imel večinsko vlado. Kar je nezdružljivo z logiko, da gre Janši za oblast in za moč za vsako ceno. Kako Janša deluje, ko mu gre za moč in oblast, smo že videli. Osnovna logika je, da si pač vzame tisto moč in oblast, kot ju lahko dobi. In kolikor ju lahko dobi.

A tokrat ne gre za to. Janša je povedal, da bo predsednik vlade le, če bo imel večinsko vlado. Kar pomeni, da se je pripravljen odreči moči in oblasti, če ne bo dobil večinske vlade.

Demokratizacija ali vesternizacija?

Pri tem se zastavlja logično vprašanje, zakaj bi Janša kaj takega naredil. Janša, ki mu gre samo za moč in oblast. Tudi na to vprašanje je odgovoril Janša kar sam. In to v intervjuju v Dnevnikovem Objektivu (13. marca 2026), kjer je na vprašanje o svojem odhodu v pokoj povedal, da se ne bo upokojil, ker delo še ni končano.

Delo? Katero delo? In spet je na vprašanje odgovoril sam. In sicer s komentarjem, da je bilo Slovenijo enostavno osamosvojiti, težko pa jo je demokratizirati.

Če pustimo ob strani to, v kar se je zakadila večina komentarjev te izjave — tudi Golobov —, da je Janša pač zadnji, ki nam sme soliti pamet o demokratizaciji Slovenije. Saj stalno, vehementno in javno krši temeljne principe zahodne demokracije. Kot je recimo s Stevanovićevo izvolitvijo za predsednika Državnega zbora vsem na očeh javno, vehementno in arogantno izvedel akt politične korupcije.

In če Janševo izjavo vzamemo resno, se zastavi vprašanje, o čem on govori, ko govori o demokratizaciji Slovenije. Ker tisto, kar se v Sloveniji po osamosvojitvi ne razvija tako, kot so si predstavljale vladajoče elite, ni demokratizacija. Ampak vesternizacija. Kar je nek drugi družbeni proces.

Posebni tip demokracije

Slovenci imamo v svoji zgodovinsko vzpostavljeni socialni in kulturni tirnici vgrajeno neposredno demokracijo. In ta demokracija je po mnogih kazalcih superiorna prekopirani zahodni demokraciji. Torej pri Slovencih ne gre za problem z demokracijo. Ampak gre za problem s prav posebnim tipom demokracije.

Za kaj gre, je povedal Klemen Jaklič v Intervjuju z Možino to nedeljo. Gre za zahodno, neoliberalno razumevanje demokracije. S tem pa imamo Slovenci iz vrste razlogov težave. Tudi zaradi lastne tisočletne tradicije neposredne demokracije. Ne gre samo za to, kar je povedal Jaklič — da namreč v Sloveniji ne obstaja družbeni predpogoj zahodne demokracije, ki je svobodna demokratična družba. Resnici na ljubo, ta predpogoj ne obstaja nikjer. Saj je nezdružljiv z obstojem družbenega. In Jakličevo razumevanje družbe in demokracije je tisto, kar tematizira Janša, ko govori, da je demokratizacija Slovenije spodletela. Enako misli tudi Jaklič.

Koščki mozaika

Skratka, če sestavimo koščke mozaika: Janša hoče stabilno večinsko vlado zato, da bo zadovoljil ne samo svojo bolestno potrebo po moči, ampak da bo lahko uresničil ta tip družbenega. Ta posebni tip družbe. Ki ga sam imenuje “demokratizacija”. Ki pa v resnici predstavlja neoliberalno družbo, ki bo vsebinsko temeljila na katoliškem razumevanju družbenega.

Gre torej za temeljno redefinicijo trenutne slovenske družbe. Za tisto redefinicijo, ki jo je doslej komentirala že vrsta desnih politikov, tudi Vrtovec in Bregantova. Gre jim za trajno spremembo slovenske družbe na dolgi rok. Te spremembe bodo v skladu z njihovim načrtom ostale značilnosti slovenske družbe tudi potem, ko nove Janševe vlade ne bo več. Saj bodo spremenile temeljne družbene procese in temeljne vrednote slovenske družbe. Gre za to, kar sem že poimenovala kulturna revolucija. Kulturna revolucija, ki prinaša rekatolizacijo slovenske družbe.

“Nova slovenska družba”

To je to, čemur Janša sledi z novo vlado. Zato Janša hoče in potrebuje močno večinsko vlado. Da bo lahko tekoče, hitro in produktivno, brez zadržkov, omejitev in ovir sprejemal zakone, ki bodo slovensko družbo oblikovali v smer “nove slovenske družbe”.

Kako bo to potekalo, nam Janša že demonstrira, še preden je sploh sestavil vlado. Sprejetje intervencijskega zakona. Sprejetje zakona o pokopu žrtev povojnih pobojev. Razglasitev 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Gre za tekoče, tedensko sprejemanje zakonov in odločitev, ki redefinirajo slovensko družbo in družbene procese v njej. In to je šele začetek.

Napovedani so že tudi zakoni, ki bodo privatizirali zdravstvo. To je dejstvo. In šolstvo. Kjer ne bo šlo samo za privatizacijo, ampak tudi za uvedbo ideološko nevtralne šole. V kateri bo skoraj gotovo obvezen veronauk. Prav tako se nam obetajo resni posegi v družinska razmerja in žensko reproduktivno funkcijo. Brezplačni vrtci so samo prvi ukrep. Ki mu bodo sledili še drugi. Bolj sporni. Recimo omejitev ali prepoved splava. Omejitev ali prepoved kontracepcije. Itd.

Opozicija spet strelja v prazno

Kam in kako se bo spreminjala slovenska družba, ni več uganka. To je jasno vsakomur, ki vsaj za silo pozna katoliško razumevanje družbenega.

Komentarji ob sprejemanju intervencijskega zakona — da gre za test, kolikšno podporo poslancev ima Janša v parlamentu za to, da postane novi mandatar oziroma predsednik vlade —, so bili samo deloma točni. V resnici to ni bila generalka. Šlo je za preverjanje, kolikšno podporo lahko dobi Janša za rekatolizacijo slovenske družbe. Šele ko je postalo jasno, da ima podporo večine parlamenta, je Janša dobil to, kar hoče. Kar je napovedal, da hoče.

Leva politična opcija pa spet strelja v prazno. Še posebej Golob. Namesto koleričnih izpadov glede Janševih domnevnih groženj z Dobom bi moral kot vodja opozicije začeti resno razmišljati in delati na tem, kako bo ustavil tekoče, očitno tedensko sprejemanje zakonov, ki bodo redefinirali slovensko družbo. Ali povedano drugače: bil bi čas, da tudi on zamenja svojo osebno mikroperspektivo s širšo družbeno perspektivo. Seveda, če je tega sploh zmožen.

Če ni, pa bo vodenje opozicije moral prevzeti nekdo, ki je tega zmožen.