“Ne pozabite, demokracija nikoli ne traja dolgo. Kmalu se izprazni, upeha in ubije samo sebe. Še nikoli ni bilo demokracije, ki ne bi naredila samomora.”

Besede Johna Adamsa, enega od avtorjev ameriške deklaracije o neodvisnosti, so se mi vedno zdele pretirano črnoglede. Verjel sem, da gre za pesimizem iz davnih časov, ko z demokracijo niso bili tako vešči, kot smo danes. Dolgo časa, še posebej po padcu berlinskega zidu, nas je bila večina prepričanih, da je demokracija zelo v redu in da bo trajala večno. Potem je nekatere začelo skrbeti, da z demokracijo ni vse v redu. Dandanes je vse več tistih, ki so prepričani, da demokracija sploh ni v redu. In menim, da se lahko vsi strinjamo, da ji zmanjkuje sape.

Morda pa je Adams vendarle vedel, o čem govori.

Od kod Adamsova črnogledost, ne vem. Imam pa nekaj idej, kako in zakaj je danes demokracija danes — če ne na pragu samomora — vsaj v stanju, ko jo bo potrebno kmalu priključiti na ventilator.

Začetek zatona

Začetek zatona demokracije je možno precej natančno določiti. Paradoksalno se je začel kar nekaj let pred tem, ko smo na našem koncu Evrope odkrili demokracijo in se nad njo tako navdušili. Nekje ob koncu 70. let se je na Zahodu začela uveljavljati ekonomska in politična doktrina, ki je temeljila na prepričanju, da družba ne obstaja, da je država nepotrebna in da sta socialna pravičnost in solidarnost nevarni. Nevidna roka trga da bo prinesla svetlo prihodnost vsem, četudi nekaterim prej kot drugim. Dobički potrebujejo čas, da z vrha prikapljajo navzdol.

To je bil začetek konca države blagostanja. Začetek konca koncepta, ki so ga po drugi vojni na noge postavili evropski konservativci in krščanski demokrati. Temeljil je na zgodovinski izkušnji predvojne Evrope in na prepričanju, da socialni mir ni strošek, temveč investicija v stabilno, uspešno, mirno in demokratično prihodnost.

Ni čudežnih rešitev

Namesto tega imamo je danes vse več razočaranih in vedno bolj besnih državljanov, ki so upravičeno zaskrbljeni nad svojo prihodnostjo in prihodnostjo svojih otrok. Bolj kot v demokracijo so ti ljudje verjeti populističnim avtoritarnim alternativam. Te ne ponujajo nobenih rešitev, a se vsaj pretvarjajo, da razumejo njihovo jezo in bolečino.

Demokracija se je izpraznila in upehala, kot je napovedal Adams. Če bomo samo izražali zaskrbljenost nad tem, kar se dogaja, se bo prej ali slej zgodil tudi drugi del njegove napovedi — konec demokracije. Kar bi bilo, verjemite, zelo zoprno in neprijetno. Zato bi morda vendarle morali poskusiti dokazati, da se je Adams motil. Ni čudežnih rešitev, je pa nekaj idej, kje bi bilo pametno začeti.

1. Vera v prihodnost

Prvič, ljudem je treba vrniti upanje in vero v prihodnost.

Demokracija ne more delovati v družbi, v kateri je ljudi strah, kako bodo jutri živeli njihovi otroci. Strah, jeza in sovraštvo so gonilna sila nedemokratičnih in avtoritarnih političnih alternativ. Slabše ko nam gre in bolj ko so ljudje prestrašeni in jezni, bolj bodo odprti za politiko, ki temelji na sovraštvu, delitvah in avtoritarnem vodenju. Brez upanja ni demokracije. Toda upanja ni mogoče ustvariti s prazno retoriko in političnimi floskulami. Ljudje za vero v boljši jutri potrebujejo merljive in prepričljive dokaze, da bodo imeli zaposlitev, da bodo njihovi otroci deležni kvalitetne izobrazbe, da bodo imeli ustrezno zdravstveno oskrbo in da jih družba ne bo pustila na cedilu. Demokracija potrebuje upanje, da bo prihodnost boljša za vse, za družbo kot celoto, ne samo za nekatere. To upanje pa lahko povrne samo krepitev socialne države. V Sloveniji nas k temu ne zavezuje samo skrb za prihodnost demokracije, ampak tudi 2. člen Ustave.

2. Zaupanje v politiko

Drugič, ljudem je treba vrniti zaupanje v politiko.

Liberalno demokracijo so v težave spravili predvsem demokrati oz. politiki, ki so prisegali na demokratične vrednote, a so jih zapostavljali ali kršili iz oportunizma, zaradi kratkoročnih in parcialnih interesov, nedoslednosti, pomanjkanja integritete in diletantizma. To je “samomor demokracije”, kot je to opisal Adams, ali vsaj samopoškodba.

Populistični avtoritarci v svojem pohodu na oblast izkoriščajo priložnosti, ki so jim jih prijazno ponudili “zapriseženi demokrati”. Tisti, ki ne želijo videti ali ne zmorejo razumeti, da njihovo zatiskanje oči in relativiziranje obscenega množičnega pobijanja civilistov v Gazi spodkopava njihovo kredibilnost glede česarkoli — predvsem pa glede demokracije, mednarodnega prava, človečnosti in človekovih pravicah. Tisti, ki v Sloveniji ignorirajo uničujoč učinek korupcijskih škandalov, kakršen je TEŠ, brez posledic za odgovorne. To reducira zaupanje ljudi v politiko, s tem pa tudi v demokracijo.

3. Razumeti, spoštovati državljane

Tretjič, državljane je potrebno slišati, razumeti in spoštovati.

Sliši se preprosto in samoumevno, toda politika ima s tem ogromno težav. Ne more se upreti skušnjavi, da ljudem, ki jih skrbi njihov socialni in ekonomski položaj, predava o demokraciji in človekovih pravicah. Ljudje imajo tega poln kufer. Besni so na politiko, človekove pravice in demokracijo.

Za rešitev demokracije je zato treba reševati socialne in ekonomske stiske, ki so povzročile izgubo zaupanja v prihodnost in demokracijo. To ne pomeni, da se lahko nehamo ukvarjati s človekovimi pravicami in položajem posameznih družbenih skupin. Prav nasprotno. A treba se je zavedati, da za njihovo učinkovito in trajno zaščito ni dovolj samo retorika od zgoraj navzdol, ampak je potrebno zagotoviti tudi materialne pogoje za strpnost od spodaj navzgor.

Državljansko nezadovoljstvo

Poleg reševanja globljih vzrokov za krizo demokracije je treba biti pozoren tudi na sekundarne manifestacije državljanskega nezadovoljstva. Populistična instrumentalizacija ljudskega gneva in stigmatizacija posameznih družbenih skupin ne pomeni, da so vse skrbi in strahovi med ljudmi umetno ustvarjeni in da si ne zaslužijo pozornosti in odgovora. Tak primer so migracije. Gre za solidarnost, človečnost in mednarodno pravo, ki nas zavezujejo k temu, da ljudem v stiski ne odrekamo pomoči.

Dejstvo je tudi, da migracije potrebujemo, ker se staramo in ker nas ni dovolj, da bi v prihodnosti skrbeli sami zase. Po drugi strani pa to ne pomeni, da se nam z migracijami ni potrebno ukvarjati, saj te prinašajo — če gre za velike pretoke v kratkem času in na manjšem območju — varnostne, socialne in druge težave. Še posebej za ljudi, ki živijo na teh območjih. Če danes ne investiramo v uspešno integracijo, ustvarjamo tempirane bombe za jutri.

Narobe je zmerjati

Če želimo avtoritarnim populistom preprečiti rušenje demokracije z zlorabljanjem teh težav in podpihovanjem sovraštva do migrantov, je treba učinkovito reševati tudi trenutne in prehodne težave in izzive, ki jih lahko povzročajo migracije brez ustreznih in učinkovitih politik za njihovo upravljanje in nadzorovanje. Narobe je, če ljudi, ki se nad stanjem pritožujejo, zmerjamo z nestrpneži in bedaki.

Še slabši, a žal tudi pogostejši odgovor na takšne izzive pa je, če politika začne tekmovati s populističnim diskurzom sovraštva. Kljub empiričnim dokazom, da skrajnežev ne moremo premagati na tak način — ker se z normalizacijo sovraštva njihov vpliv še okrepi —, se vedno najdejo demokrati, ki se v obupu pridušajo, da bo pa njim enkrat za spremembo vendarle uspelo. Tisti, ki jih ta tema zanima, naj poguglajo stavek: “Evropa bo krščanska, ali pa je ne bo.”

4. Ponuditi priložnosti in motivirati

Ljudem je potrebno ponuditi priložnosti in jih motivirati, da se vključijo v demokracijo.

Nekateri, ki izgubijo zaupanje v politiko in demokracijo, svojo podporo preusmerijo na nedemokratične alternative. Drugi reagirajo z indiferenco, saj preprosto ne verjamejo, da imajo na politiko, še posebej skozi institucije formalne demokracije, kakršenkoli vpliv. To ne pomeni, da so indiferentni do družbenega dogajanja, ampak svoja stališča pogosto izražajo drugje — recimo na družbenih omrežjih ali protestih.

Demokracija mora najti odgovore na te izzive in se prilagoditi spremembam, ki jih je v življenje ljudi prinesel tehnološki razvoj. V praksi poznamo precej uspešnih primerov deliberativne in participativne demokracije, še posebej na lokalnih ravneh. To je pomembno in obetavno. Ampak obstaja tudi ampak.

Prvič, ne smemo verjeti, da so ljudje razočarani nad demokracijo samo zato, ker jih obstoječe oblike njenega delovanja dolgočasijo. Ker se jim ne dá na volišča in bi raje glasovali z aplikacijo na mobilnem telefonu.

Drugič, alternativne oblike demokratične participacije morajo imeti dejanski vpliv na politično odločanje. Če tega ni, gre za prevaro, ki še bolj poglablja nezaupanje in povečuje odpor. Primer tega so Macronova posvetovanja z državljani v Franciji in “evropske konference”, ki jih Evropska unija periodično organizira in o katerih po začetnem pompu nikoli ni veliko slišati.

5. Znanja in veščine

Demokracija nenazadnje zahteva tudi znanja in veščine. Seveda to najprej velja za politike. Če na politične položaje prihajajo mediokritete in diletanti, se demokraciji slabo piše. Toda znanje za demokratično participacijo potrebujejo tudi državljani. Ne kot pogoj za demokratično udejstvovanje, ampak kot investicijo v boljšo, močnejšo in trpežnejšo demokracijo.

Zato je pomembno, da imamo v šolah resne programe za demokratično državljanstvo, skozi katere učenci, dijaki in študentje pridobivajo kompetence, potrebne za aktivno participacijo v demokraciji.

Ampak tudi tu obstaja ampak. Tudi če te programe vzpostavimo, bo njihov učinek omejen, če bodo potekali v okolju, v katerem vse več odraslih — vključno s politiki — odkrito zavrača vrednote, ki jih želimo v šoli na mlade prenesti. Če bodo mladi imeli potrebne demokratične kompetence, velik del odraslih pa bo svoj odnos do sveta še vedno gradil znotraj mehurčka enako mislečih nestrpnežev, bomo v reševanju demokracije samo polovično uspešni. In to ne bo dovolj.

Med enim od svojih manj mračnih razmišljanj o demokraciji je John Adams dejal: “Svobode ni mogoče ohraniti brez znanja med ljudmi, ki imajo pravico vedeti in si znanja tudi želijo.”