To so težki časi so za nas stare prdce — pa ne samo za nas, da ne bo pomote —, ki verjamemo v vrednote liberalne demokracije in o njih pridigamo. Včasih se počutim kot ameriški brezdomci, ki se z nakupovalnim vozički, polnimi krame, motajo okrog avtobusnih postaj in brezbrižne mimoidoče nadlegujejo s kričanjem o grehu, pogubi in odrešitvi.

Z ene strani nas zmerjajo z levuharji, ki na račun poštenih državljanov privilegiramo nebodijihtreba sumljive manjšine in posameznike, z druge strani pa vpijejo, da smo naivni in pokvarjeni služabniki zahodnega zlodeja in kapitala. (Eni in drugi so seveda skrajneži.) Vmes pa so tisti, ki imajo polna usta demokratičnih vrednot, za katere pa se ne zmenijo, kadar gre zares. Človekove pravice, vladavina prava, demokracija, bla-bla-bla. Enkrat na leto rečejo »nikoli več« in gredo naprej. Ne levo ne desno — ampak samo naprej.