To so težki časi so za nas stare prdce — pa ne samo za nas, da ne bo pomote —, ki verjamemo v vrednote liberalne demokracije in o njih pridigamo. Včasih se počutim kot ameriški brezdomci, ki se z nakupovalnim vozički, polnimi krame, motajo okrog avtobusnih postaj in brezbrižne mimoidoče nadlegujejo s kričanjem o grehu, pogubi in odrešitvi.

Z ene strani nas zmerjajo z levuharji, ki na račun poštenih državljanov privilegiramo nebodijihtreba sumljive manjšine in posameznike, z druge strani pa vpijejo, da smo naivni in pokvarjeni služabniki zahodnega zlodeja in kapitala. (Eni in drugi so seveda skrajneži.) Vmes pa so tisti, ki imajo polna usta demokratičnih vrednot, za katere pa se ne zmenijo, kadar gre zares. Človekove pravice, vladavina prava, demokracija, bla-bla-bla. Enkrat na leto rečejo »nikoli več« in gredo naprej. Ne levo ne desno — ampak samo naprej.

Splošno nezadovoljstvo

Demokracija nam ne gre najbolje od rok. Živimo v času splošnega nezadovoljstva, jeze in strahu pred prihodnostjo. Ne prvič v zgodovini. Praviloma takšna obdobja nikoli niso prinesla nič dobrega. Vprašanje je samo, ali smo se iz zgodovine sposobni česa naučiti ali pa bomo pasivno sprejemali prihodnost, ki bo boleče podobna epizodam iz preteklosti, ki bi se jim vsak razumen človek raje izognil kot pa pozabil.

Pogost in povsem racionalen očitek, ki ga velikokrat slišim v zvezi z mojim zagovarjanjem liberalne demokracije, je trditev, da ta sistem nikoli ni res deloval in da je na koncu vedno koristil samo peščici — medtem ko je večino pustil na cedilu.

Čeprav tvegam, da bom samo še potrdil sume, da sem v preteklost zazrt stari naivnež, bi si upal trditi, da je obstajalo obdobje, v katerem je liberalna demokracija dejansko bolj ali manj delovala. Ne pravim, da bi se morali vrniti v preteklost. Lahko pa se iz nje učimo, poskušamo izluščiti, kaj je bilo tisto, kar je v specifičnih preteklih okoliščinah delovalo, in razmisliti, ali je možno nekaj podobnega spraviti skupaj tudi v obliki, prilagojeni današnjim razmeram in izzivom.

Pozitiven trend

Če kdaj, je liberalna demokracija delovala v Zahodni Evropi v prvem obdobju po drugi svetovni vojni. Razlog za to je bil precej enostaven: šlo je za morda edino obdobje v novejši zgodovini, v katerem so bile človekove pravice in politične svoboščine v sozvočju s socialnimi pravicami.

Seveda ni šlo za idealno družbo. Tudi nivo političnih in socialnih pravic ni bil zelo visok, vsaj gledano iz današnje perspektive. Pa vendar, šlo je za pozitiven trend. Zgodovinskih obdobij ne moremo gledati in razumeti kot fotografije, ampak kot film. Šlo je za obdobje obnove, rasti in optimizma glede prihodnosti. Po najbolj krvavem spopadu in zločinu v zgodovini človeštva se je Evropa postavljala na noge.

Kritiki bodo takoj pripomnili, da je šlo za specifične zgodovinske okoliščine, ki jih v današnjih razmerah ni mogoče replicirati. A pri povojni družbeni, ekonomski in politični obnovi še zdaleč ni šlo za zgodovinski determinizem. Zgodovina se ne dogaja sama od sebe, zgodovino — in tudi prihodnost — ustvarjamo ljudje.

Ključna posebnost prvega povojnega obdobja je bilo politično soglasje, da obnova mora temeljiti na vrednotah socialne pravičnosti in solidarnosti. To je lekcija, ki se je ne znamo ali nočemo naučiti. In tudi glavni razlog, da nam gre danes vse tako narobe. To soglasje je temeljilo na prepričanju, da brez socialne pravičnosti ni niti demokracije, niti varnosti, niti družbenega in gospodarskega razvoja.

Cena, ki jo je bilo vredno plačati

Po koncu tistega obdobja so obstajali sistemi, ki so ponujali »socialno pravičnost« brez svobode, in sistemi, ki temeljijo na »svobodi« (kapitala) brez socialne pravičnosti. Kombinacija svobode in solidarnosti pa nam ni več šla od rok. Povojni evropski politiki — praviloma iz vrst konservativnih in krščanskodemokratskih strank — so takrat vodili politiko, zaradi katerih bi tistim, ki se danes prodajajo kot njihovi nasledniki, šli lasje pokonci (če jih slučajno še imajo). Javno šolstvo, javno zdravstvo, investicije v javno infrastrukturo, stanovanjska gradnja, visoka zaposlenost, skrb za nezaposlene in tiste na socialnem robu.

Vse to je imelo svojo ceno. Če se ozremo čez Atlantik, je bila v času Eisenhowerjeve administracije — naj spomnim: Ike je bil izvoljen kot republikanec — najvišja stopnja davka na dobiček čez 90 odstotkov. Toda obstajal je konsenz, da je to cena, ki jo je vredno plačati. Povojnih politikov ni gnal toliko ideološki altruizem, temveč bolj spomin na visoko brezposelnost, inflacijo, družbeno krizo v 30. letih in na katastrofalne posledice, ki jih je Evropa (in ne samo Evropa) utrpela zaradi tega.

Že, že, boste rekli, ampak to je bilo možno zaradi specifičnih gospodarskih razmer v obdobju obnove in neverjetne gospodarske rasti. Res je. A tudi ta ni prišla sama od sebe. V prvih letih po vojni je situacija v velikem delu Evrope postajala nevarno podobna tisti v 30. letih. Spremembe ni prineslo naključje, ampak Marshallov plan. Toliko v vednost tistim, ki (pogosto upravičeno) očitajo Američanom, a pri tem pozabljajo, da so ZDA v enem stoletju dvakrat vojaško intervenirale, da bi Evropejce rešile pred njimi samimi, potem pa še enkrat plačale veliko denarja, da si ne bi slučajno skočili v lase še tretjič.

Velike spremembe

Pomembna motivacija za socialno skrb evropskih politikov v tistem času je bila tudi Sovjetska zveza. Iz današnje perspektive to morda zveni čudno, a v tistem času pač nihče (ali skoraj nihče) ni mogel z gotovostjo predvideti, da se bo ta totalitarni eksperiment namesto v delavski paradiž pravičnosti spremenil v ječo in gospodarsko, politično in družbeno sesul sam od sebe. Za svoje delavce so na Zahodu skrbeli tudi zato, ker jih je skrbelo, da bi se sovjetizirali.

Te zgodbe je bilo konec v 70. in 80. letih. Najprej so se dramatično spremenile gospodarske okoliščine. Konec Bretton Woodsa, dve naftni krizi in tretja industrijska revolucija so prinesli velike spremembe. Po Madžarski 1956 in še posebno po Pragi 1968 so samo še redki na Zahodu verjeli v delavski raj na Vzhodu. Ko je bil leta 1973 na Zahodu objavljen Arhipelag Gulag Aleksandra Solženicina, je bilo iluzij tudi za najbolj zadrte romantike dokončno konec. Zahod je začel proslavljati ideološko zmago, ki jo je pozneje — po katastrofalnem polomu sovjetske invazije v Afganistan — potrdil še razpad Sovjetske zveze.

Železna lady

Takrat pa je tudi Zahod sam naletel na kopico težav. A pri odzivu na gospodarsko krizo, hitro naraščajočo inflacijo, brezposelnost — zlasti v tradicionalnih panogah kot železarstvu, rudnikih in težki industriji, v katerih je bilo zaposlenih ogromno ljudi — so tokrat pozabili na izkušnje izpred še ne pol stoletja. Namesto iskanja odgovorov, ki bi upoštevali socialno ceno nujnih sprememb, je odziv politike temeljil na brezobzirnem uveljavljanju neoliberalne doktrine, nizkih davkov, podivjane in kratkovidne deregulacije, razprodaje nerentabilnih državnih mastodontov in privatizacije javnega sektorja.

Najbrezobzirnejša je bila v tem Železna lady, vendar še daleč ni bila edina, ki je začela prisegati na sistem, v katerem je denar najprej treba poslati navzgor, odkoder naj bi prej ali slej začel kapljati navzdol.

Medtem ko na to še vedno čakamo, so družbene posledice vse hujše. Neoliberalizem je še vedno med nami in je vsemu navkljub za nekatere še vedno edina zveličavna pot naprej.

Učinek neoliberalnega šoka

Seveda je jasno, da so ekonomski in družbeni šoki v 70. letih zahtevali ustrezen odgovor in da rešitve ni bilo v slepem nadaljevanju politike iz preteklosti. Umetno vzdrževanje zaposlenosti in ohranjanje neučinkovite in zastarele industrije bi se neizogibno končalo zelo klavrno. Velik problem so bile tudi demografske spremembe. Evropa se je začela starati in se še vedno stara.

Toda učinek neoliberalnega šoka je bil pozitiven samo kratkoročno — in še to samo navidezno —, na dolgi rok pa katastrofalen in uničujoč. Družba, ki velik del svojega prebivalstva sistemsko in strukturno odriva na rob, ne more biti demokratična, dolgoročno varna, stabilna in uspešna. Razprodaja državnega premoženja in privatizacija javnih sistemov sta sprva sicer izboljšali bilanco privatiziranih podjetij, katerih lastniki so se lahko umikali iz neprofitnih (a morda družbeno pomembnih) dejavnosti in se rešili odvečne delovne sile. Državna blagajna se je po eni strani polnila, po drugi pa praznila zaradi stroškov hitro naraščajoče brezposelnosti in revščine. Delež javnih izdatkov v državnem proračunu v času vladavine Margaret Thatcher je ostal enak kot tisti pred njim. Glavna učinka sta bila prerazporeditev družbenega premoženja in socialni cunami. Ta se je še poglobil, ko je kapital izkoristil globalizacijo brez ekonomskih in socialnih varovalk in proizvodnjo selil tja, kjer je dosegal večje dobičke. Nihče se ni oziral na socialne in politične posledice ustvarjanja ogromnega bazena odrinjenih, pozabljenih in vse bolj jeznih državljanov. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo nekdo začel brezobzirno izkoriščati naraščajočo frustracijo in strah pred prihodnostjo.

Alexa, odkod prihaja populizem?

A to je bil šele začetek. Thatcherjevi sta sledila Tony Blair in njegova tretja pot. Nedavni blejski gost je še danes vzor mnogim »sredinskim« politikom diskurza ne levo ne desno, ampak naprej — čeprav je s škodo, ki jo je povzročil ugledu demokratičnih vrednot, morda celo presegel svojo politično predhodnico in nasprotnico. Predvsem zato, ker je v bistvu nadaljeval njeno neoliberalno politiko, brezbrižnost Thatcherjeve do socialnih učinkov do te politike pa je rokohitrsko kompenziral s svetohlinskim poudarjanjem človekovih pravic in političnih svoboščin.

S svojo dvoličnostjo, ki je še posebej prišla do izraza ob goreči podpori Busheve invazije na Irak (in ob enostranski politiki do izraelsko-palestinske krize), je demokratičnim vrednotam povzročil nepopravljivo škodo. Marginalizirane množice so v blairizmu videle dokaz, da so človekove pravice samo instrument, s katerim se na njihovo škodo podeljujejo privilegiji tistim, ki si tega ne zaslužijo.

In potem je prišla še finančna kriza. To so reševali — tudi po zaslugi nepremišljene politike EU — na plečih davkoplačevalcev. Za mnoge, ki so pri reševanju bank plačali najvišjo ceno, je demokracija predvsem sistem, v katerem se dobički privatizirajo, izgube pa socializirajo.

Pot iz godlje

Pot iz te godlje ne bo enostavna. Toda če ne želimo živeti v enih od tistih prihodnosti, ki so že bile in ki jih ne bi želeli še enkrat doživeti, jo bomo morali najti. Ker je morda ne bomo preživeli. Pot naprej je odločen družbeni in politični konsenz o socialni pravičnosti in solidarnosti na vseh nivojih in vgraditev teh vrednot v reševanje vseh družbenih in globalnih izzivov, od tehnoloških do gospodarskih, okoljskih in političnih.

Pri tem ne gre za revolucijo ali polarizacijo med levico in desnico, ampak za spoštovanje načel, ki smo jih v Sloveniji zapisali v ustavo. Gre za preživetje liberalne demokracije, za zdaj edinega družbenega modela, ki temelji na načelu, da nam osebne svobode ni treba plačevati s socialno pravičnostjo in obratno. Neoliberalne floskule, na katere tako zagrizeno prisegajo v delu slovenske politike in gospodarstva, nam jemljejo dragocen čas in ogrožajo prihodnost, stabilnost, vzdržen gospodarski razvoj, svobodo in demokracijo. V ustavo smo zapisali, da je Slovenija socialna država. Nehajmo se obnašati, kot da je to samo puhlica ali levičarska zarota. Ne, to je temelj in predpogoj uresničevanja vseh drugih ustavnih vrednot. Tudi tistih, ki zagotavljajo spoštovanje zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude. Vsaj v razmerah, v katerih je človek človeku še vedno človek — in ko ne vrag, le sosed je mejak.