Pred dobrima dvema letoma sem bil povabljen na konferenco v Washingtonu, kjer smo razpravljali o tem, kako rešiti liberalno demokracijo. Pred menoj je nastopil Francis Fukuyama, avtor slavne teze o koncu zgodovine — ki pa ni najbolje prestala preizkusa časa. Izrazil je globoko zaskrbljenost nad stanjem demokracije v ZDA, nato pa dodal, da je situacija v Evropi bistveno drugačna in zato ni razloga za paniko.

V svojem odzivu sem povedal vic o Hasu, ki je med vojno našel zatočišče na Švedskem, medtem ko je Mujo ostal v Bosni.

»Kako je na Švedskem?« vpraša Mujo po telefonu. »Eh, Švedi so leta za nami,« odgovori Haso.

»Kako to misliš — leta za nami?«

»Mir, sožitje, vsi se imajo radi.«

Prisotne sem nasmejal do solz. Vse — razen Fukuyame.

To ni več smešno

Od takrat se je na obeh straneh Atlantika marsikaj spremenilo. Večinoma na slabše. Vprašanje, ali Evropa res še vedno »zaostaja« za ZDA, ni več retorično in še manj smešno. Tam smo od letošnjega januarja priča učbeniškemu primeru, kako lahko avtoritarni populizem v izredno kratkem času oslabi vse demokratične institucije in varovalke.

Najprej razčistimo pojme. Pri nas imamo še vedno navado, da izraz populizem lepimo na vse mogoče. Vsakič, ko politik zaigra na čustva ali se odzove na način, ki upošteva želje in pričakovanja večine, začnemo kričati o populizmu.

Daleč od tega, da bi v takšnih primerih lahko vedno pričakovali optimalne odločitve. Toda če se politik ne ozira na razpoloženje, čustva in pričakovanja državljanov, v demokraciji ne bo prišel daleč. Še več! Prav neodzivnost in arogantnost do volivcev in do njihovih legitimnih pričakovanj sta v veliki meri botrovali izgubi zaupanja v politiko in posledično tudi v demokracijo.

Avtoritarni populizem

Avtoritarni populizem pa je nekaj drugega. Gre za politično paradigmo, ki podpihuje in izkorišča stiske, frustracije in strahove glede socialnih, ekonomskih, varnostnih in drugih vprašanj zato, da se postavi v položaj edinega legitimnega predstavnika »ljudske volje« in da s tem ​delegitimira politično konkurenco ter vse demokratične varovalke — od sodišč do medijev in civilne družbe.

Začetna točka avtoritarnega populizma je identifikacija grešnih kozlov. To so družbene skupine, ki so v določenem kontekstu najbolj primerne za to, da se nanje usmeri nakopičeno nezadovoljstvo. Zato je treba najprej poiskati tiste, ki imajo v družbi največji potencial, da postanejo tarče ljudskega srda. V ZDA so to gotovo nezakoniti priseljenci. Za dobro mero so dodali še ​transspolne osebe, istospolne pare in — navsezadnje — vse nebele Američane, ki so v preteklosti bojda uživali nezaslužen in privilegiran položaj. Za uspeh avtoritarnega populizma je nujno, da na sočloveka ne gledamo več kot na mamo, očeta, otroka, sodelavca ali soseda, ampak kot na tujek v narodovem telesu.

Stigmatizirati in ​dehumanizirati

Ko populističnemu politiku uspe oslabiti, diskreditirati ali podrediti ustavne in zakonske varovalke pravic in svoboščin teh skupin, je pot do odprave vseh varovalk za vse državljane odprta. Da bi ta proces potekal čim hitreje in učinkoviteje, je potrebno stigmatizirati in ​dehumanizirati pripadnike teh manjšin — da v demontaži demokracije ne bi prišlo do nebodigatreba zadržkov zaradi sočutja, človečnosti ali drugih prebujenjskih zarot.

Frustracije, ki jih populizem izkorišča, še zdaleč niso vse iz trte izvite. Demokratična politika je zagrešila dovolj napak in nedoslednosti, ki spretnemu demagogu ponujajo obilo priložnosti za prilivanje olja na ogenj. Mnogi od najbolj radikalnih in za demokracijo najnevarnejših ukrepov so sprejeti kot odziv na resnične travmatične dogodke in legitimne občutke zaskrbljenosti. Tudi v ZDA večina opazovalcev priznava, da so spremembe v migracijski politiki bile potrebne, predvsem pa tudi večji nadzor nad mejami. Varnost — tudi glede ​migrantskih tokov — je legitimno pričakovanje državljanov in obveznost vsake odgovorne politike.

Sodišča in mediji

A to še ne pomeni, da cilj opravičuje vsa sredstva — vključno s preganjanjem žensk in otrok po ameriških ulicah s strani zamaskiranih dedcev z avtomatskimi puškami. V takšni situaciji so najprej pod pritiskom sodišča. Če sodišča opravljajo svojo ustavno vlogo in spodbijajo očitno neustavne in nezakonite ukrepe izvršne oblasti, jih populisti označujejo za sovražnike ljudstva. Če pri svojem poslanstvu ne vztrajajo in se podredijo, sodišča ostanejo kastrirana tudi v odnosu do prihodnjih protiustavnih dejanj — ne le proti posameznim družbenim skupinam, ampak proti vsem državljanom.

Nobena odgovorna demokratična oblast si ne more privoščiti, da bi sprejemala odločitve, za katere vnaprej ve, da so ustavno ali zakonsko sporne, saj s tem neposredno spodkopava enega od najpomembnejših temeljev demokratične družbe — neodvisno sodstvo.

Druga demokratična varovalka — neodvisni mediji — že nekaj časa ne more opravljati svoje vloge. Kakovostno novinarstvo je ekonomsko ogroženo in soočeno z načrtno vzpodbujano izgubo zaupanja ter konkurenco družbenih omrežij pod nadzorom velikih platform in izjemno bogatih posameznikov je pod velikim pritiskom. Vedno pogosteje je prisiljeno tuliti z volkovi.

Za kritično civilno družbo pa tako ali tako »vemo«, da gre za prebujenjsko zaroto in Soroseve plačance. Zato o tem ne bi izgubljali besed.

Prepozno za pesimizem

Ko se začnejo rušiti demokratične institucije in zaupanje vanje, postane čez noč mogoče vse — tudi uporaba vojske proti lastnim državljanom.

Vse to se že dogaja v ZDA. V Evropi — če parafraziram Hasa iz vica — zaenkrat še zaostajamo. Kako velik je ta zaostanek z — in ali se bo v prihodnosti povečeval ali manjšal —, je še vedno odvisno predvsem od nas samih: od odgovornosti naše politike in angažmaja državljanov.

Nedavne volitve na Nizozemskem so pokazale, da je mogoče tudi drugače in da je volivce mogoče pridobiti s pozitivnim in optimističnim diskurzom. Daleč od tega, da bi bili skrajneži tam dokončno poraženi, pa vendar — pot obstaja. Če nam zmanjkuje odločnosti, pomislimo na alternative. Kot mi je pred kratkim rekla mlada Ukrajinka: »Pri nas si ne moremo privoščiti malodušja. Prepozno je za pesimizem.«