Že večkrat sem zapisala, da slovenska desnica — zlasti Janša in klub okrog njega — bistveno bolje obvlada svoj posel kot pa slovenska levica. V nagovarjanju volilnega telesa, manipuliranju z nezavednim in s čustvi, v razumevanju in nerazumevanju tega, kar se okrog njih dogaja, v organiziranosti svojih strank in v uspešnem motiviranju volilcev, da grejo volit … — v vsem tem se leva politična opcija v Sloveniji ne more niti slučajno primerjati z desnico. Še posebej ne z janšisti. In še posebej ne, če se SDS pri nagovarjanju volilcev in volilk pridruži katoliška cerkev. Če do vsega tega pride, je uspeh desnice zagotovljen. Vedno. Razen če se na levici slučajno ne pojavi nov obraz, ki mu uspe volilno telo aktivirati na podlagi upanja. V imenu antijanšizma.

Prepričanje ne šteje nič, če ne greš volit

Te ugotovitve potrjuje tudi rezultat nedeljskega referenduma. Desnica je s svojo propagando in manipulacijo in z aktivacijo svojega volilnega telesa povozila levo volilno telo. Ki je sicer v javnomnenjskih raziskavah izražalo okrog 60-procentno podporo ZPPKŽ. A teh volilcev ni bilo na volišča. Vsaj ne v zadostnem številu. Na volišča so spet navalili desni volilci. Ki so seveda obkrožili “proti”. Tisti, ki bi obkrožili “za”, če bi prišli volit, so raje ostali doma. Na lepo nedeljo šli na izlet. Ali počeli kaj zanje pomembnejšega in bolj urgentnejšega kot to, da gredo volit. In zakon je bil povožen.

Bodo levi volilci iz tega vsaj tokrat potegnili lekcijo, ki bi jo bili morali potegniti že zdavnaj? Da politično prepričanje ne šteje nič, če ne greš volit? Tega ne vemo.

Martin Krpan

Volilna neudeležba levega političnega telesa je v slovenskem postsocializmu strukturni del tistega, kar v antropologiji imenujemo družbeno določena produkcija nezaupanja. To se dogaja v vseh postsocialističnih družbah. Slovenija ni izjema. Produkcija nezaupanja temelji na dveh ključnih dejavnikih. Prvič, da je država v postsocializmu razočarala državljane in državljanke z (ne)zagotavljanjem varnosti in zaščite. In drugič, da je nezaupanje v državo že tako ali tako del lokalne zgodovine. Povedano drugače, je del zgodovinsko vzpostavljene socialne in kulturne tirnice.

Povoziti državo

Država je bila zgodovinsko gledano za Slovence sovražnik. Tujec. Negativna entiteta, ki jih je ogrožala. Jim jemala. Ne pa skrbela zanje. Tisti, ki so za njih skrbeli, so bili del lokalnega okolja. Vaška skupnost. Člani te skupnosti in člani lastne domačije. Ne država. Zato ima Martin Krpan sovražen in prezirljiv odnos do države, v kateri živi. Zato ima tak odnos do države Cankar. In vsi drugi pomembni slovenski literarni in politični junaki. In resnični veljaki.

Ko tisti, ki vodijo državo — torej aktualna vlada, aktualni predsednik ali predsednica, aktualna politična elita — za državljane ne poskrbijo tako, da jim nudijo varnost in zaščito, se vedno znova aktivira proces produkcije nezaupanja. Aktivira pa se tako, da povozi državo. Oziroma tiste, ki jo zastopajo.

To je ena od objektivnih prednosti vsakokratne slovenske politične opozicije. Vedno znova in znova lahko zajahajo ta val nezadovoljstva. To jim vedno znova in znova zagotavlja politični uspeh.

Pomembna informacija

To se je zgodilo v nedeljo. Poraz na referendumu je kritika vlade. Čeprav se vlada od ZPPKŽ zdaj distancira. Češ, z njim nima nič. Da je to bila civilna pobuda. Formalno je to sicer res. Vsebinsko pa ne. Vsebinsko je bil poraz zagovornikov zakona tudi poraz vlade. Na volišča namreč niso prišli natanko tisti volilci in volilke, ki sicer tvorijo levo volilno telo, a se jim je Golobova vlada že tako zamerila, da jih koalicija ne more več politično aktivirati. Niti zorganizirati. Kar je informacija za pomladanske volitve. Zelo pomembna informacija.

Toda tisti, ki na levi organizirajo naslednje parlamentarne volitve, te informacije očitno ne razumejo. Vsaj ne pravilno. Golob ne more več pripeljati levega političnega telesa do zmage na volitvah. Za to pa je potreben novi obraz. Staviti na Goloba je zato napačna stava. Čeprav naj bi na volitvah končal kot druga najmočnejša stranka. Kot druga. Ne prva. Prva bo očitno spet SDS.

Še eno desno mojstrstvo

Treba pa je izpostaviti še drugo desničarsko mojstrstvo, ki ga je dokazal referendum. S katerimi dejavniki je desnica nagovorila in pregovorila volilce in volilke, da so obkrožili proti? Odgovor je jasen: to je bila mešanica sovraštva do levice in strahu pred smrtjo. To mešanico jasno izraža eno od gesel, ki ga je desnica stalno ponavljala in ki je bilo zapisano tudi na plakatih, s katerimi so polepili Slovenijo: “Zoper levičarsko kulturo smrti!”

Strah pred smrtjo je eksistencialna travma, katere nepredelanost in kulturna nepospravljenost ni značilna samo za Slovenijo, ampak za celoten Zahod. (To je sicer ekonomsko nujno, saj na tej nepredelanosti in nepospravljenosti temelji velik del potrošnje v kapitalističnih potrošniških družbah.) In to travmo je slovenski desnici uspelo spariti s sovraštvom do levice. Torej s tem, kar je sicer tradicionalno lepilo desnega slovenskega volilnega telesa.

Zadetek v polno

Logika je bila pravilna. In je delovala. Samo sovraštvo do levice ne bi pripravilo zadostnega števila desnih volilcev in volilk do tega, da bi šli volit. Sovraštvo sicer trajno prežema desni del volilnega telesa, vendar samo po sebi drsi v prazno, če ni zraven konkretnega političnega cilja. Te ali one politične teme. Torej teme, na podlagi katere lahko tudi slabo pismeni desni volilci in volilke na intuitivni in čustveni bazi zorganizirajo to sovraštvo v konkretno politično moč.

Tokrat je desnica zadela v polno, kot že dolgo ne: sovraštvo do levice ji je uspelo spariti s strahom pred smrtjo. Torej s strahom, ki ga pozna vsak slovenski volilec in volilka. Neglede na to, ali je ali ni pismen. Politično ali kako drugače.

Ne berejo Žižka

Nauk je jasen. In nevaren. Bolj ko bo slovenski desnici uspevalo pariti sovraštvo do levice s temami, ki ne potrebujejo nobenega posebnega znanja in razumevanja, bolj bo politično uspešna. Strah je takšna tema. Strah je namreč univerzalno čustvo. Ki je za Slovence ključno. Ker nadomešča klasično moralno instanco. Po domače vest. O tem je pisal Žižek že pred desetletji.

Škoda, da levica tega ne ve. Ker ne berejo Žižka. Zlasti ne Golob in njegovi.