Beethovnova Deveta je bila napovedana že za v nedeljo, 28., ampak je bila zaradi napovedanega dežja prestavljena na torek, 30.julija.
Vseeno smo šle v Pulo že v nedeljo. Namesto koncerta smo si privoščile večerjo v restavraciji Alla Beccaccia. Za predjed smo si naročile pršut, sir, salamini in melone. Bilo je slastno. Podprle smo se z vinom, izbrala sem cabernet Radovan. Vino je odlično, sili na vriskanje. Čeprav vriskale nismo, nas je odlično razpoložilo.
K nam je prisedel šef restavracije. Starejši možakar, ponosen, zelo agilen. Moške na plaži in povsod smo ocenjevale od 1 do 10. Njemu sem dala 10. 

Enkratno doživetje

V torek je bilo doživetje enkratno. Evropska himna Oda radosti je bila enkratna. Ko sem zaslišala zbor in soliste, sem bila popoloma paf. Take strasti ni bilo prej v nobenem stavku.
Finale 4. stavka je najpomembnejši del 9. simfonije. Na začetku zaslišimo visok tenor, ki je poje »Freude«, torej o »radosti«. Preglasijo ga tenoristka in zbor. Tenoristka je bila močnejša od celega orkestra.
Po koncu simfonije sem se na cesti pred Areno še slikala. Slikala sem tudi dirigenta Yordana Kamdzhalova. Kar lep kos moškega. Ravno prav strasten in ravno prav umirjen.
Na pločniku pred Areno je stara ženica prodajala glinaste figurice Arene. Ker ima sin rad starine, sem mu kupila en ponaredek Arene. Zelo je zadovoljen. 
Ne bi mogla reči, da mi je bilo letos na morju dobro. Z asistentkami se nisem najbolje ujela. Mislim, da je razlog ta, da smo bile na morju 14 dni in ne en teden, kot bi bilo idealno. Punce so mi na koncu predlagale naj grem k psihiatru. Tega ne bom naredila. Ne čutim potrebe.