Leto 2022 se približuje koledarskemu koncu in nas navdihuje, da naredimo obračun. Čeprav po eni strani poskušamo slediti zapeljivim klicem trgovskih centrov, ki so spet polni od jutra do večer, in veselemu vzdušju kuhančkov na trgih, pa vendale resno razmišljamo o iztekajočem se letu. Letošnjemu smo rekli postkoronsko leto, lanskemu koronsko, predlanskemu pa predkoronsko. Zagotovo je bila korona skupni imenovalec, ki je zadeve postavljal na glavo. 

A tudi letošnje leto je bilo polno velikih zadev, ki so posredno vplivale na naša življenja. Zdi se, da je precejšen del leta minil kot dinamičen zabavni šov, v katerem smo vsi na nek način sodelovali, odigrali svoj del, sicer pa so ga zaznamovali zvezdniki na odru.

Govorim o supervolilnem letu in o volitvah, ki so družbo navdale z veliko, še preveč vznemirjenja in posledične utrujenosti.

Odrešitelji in pastirji

Ob pogledu nazaj se zdi, da nas je v letu 2022 zanimala samo politika. Kot da so bili nacionalni politiki največje zvezde. Odrešitelji. Pastirji. Streznitev sicer prihaja. Počasi se že kažejo pomembne zadeve, ki se nas dotikajo. 

Iztekajoče se leto nas sili v premišljevanje. Obnašamo se sicer tako, kot da smo se poslovili tudi od korone, ki pa je v resnici še vedno nekje tukaj. A poslovili smo se tudi od mnogih, tudi lepih stvari. Tudi od kakšne osebnosti, ki je bila moralni kompas.

Moralno avtoritativnost na globalni ravni bi lahko pripisali britanski kraljici Elizabeti, ki je spodobnost v britanski družbi in širše uveljavljala kot veljavno normo. Takšna načrtno oblikovana avtoriteta je zagotovo koristen družbeni korektiv.

Na našem koncu

Na našem koncu Evrope smo se letos poslovili od enega od najbolj prevajanih slovenskih pisateljev in enega od najstarejših Slovencev sploh — človeka, ki je bil vest naroda. Boris Pahor je predstavljal tudi tisto, česar nismo hoteli slišati. In še posebej to, česar politika ni hotela slišati.

Toda v Pahorjevih njegovih besedah je vendarle odzvanjal zmerni optimizem: “Mogoče imam zgrešene ideje, a pri sebi verjamem, da se bo človeštvo počasi spametovalo.” (Delo, 30. 5. 2022)

Ob koncu leta je modro pogledati tudi na tisto, kar smo se naučili z bolečino. Rada bi verjela, da je imel naš večni Boris Pahor prav, ko je dejal:

“Upajmo, da bo Slovenija še boljša po zaslugi neprijetne izkušnje z epidemijo. Verjamem, da bolezen, umiranje, zlo na koncu ne bodo zmagali, da ne bodo imeli zadnje besede.”

Tako vas prepuščam prazničnemu vzdušju brez bleščic, kuhančkov in ognjemetov. Poslavljam se z mislijo, da je dobro verjeti v dobro. Pa če gre za dobro v drugih ali dobro v nas samih. Srečno 2023!