Do zamenjav ministrov imam drugačen odnos, kot ga običajno zasledimo v medijih. Ko pride do zamenjave ministra, se mediji praviloma razpišejo o krizi vlade. Krizi vladanja. Katerekoli vlade. Pri vseh dosedanjih vladah je bilo tako. In tako je tudi pri Golobovi.

Kar je po mojem napaka. Zmotno razumevanje. Kaj lahko predsednik vlade naredi z ministrom, ki recimo ni sposoben opravljati funkcije? Ki jo opravlja slabo? Ki je nesposoben? Ali pa funkcijo opravlja na način, ki je za vlado ali za družbo neustrezen? Naj ga obdrži na položaju kljub nesposobnosti ali škodljivemu delovanju? Samo zato, da se mediji ne bi razpisali o krizi vlade? Ali pa ga naj zamenja s sposobnejšim? Z nekom, ki ima več znanja? Ki bo povzročil manj škode družbi in vladi?

Jasno je, da bi se odgovoren predsednik vlade moral brez izjeme odločiti za drugo opcijo. Da bi moral zamenjati ministra vedno, kadar ta začne povzročati škodo. Družbi ali vladi. Če se izkaže za nesposobnega. 

A predsedniki slovenskih vlad tega ne počnejo. Tudi Golob ne. 

Računica in povezave

Razlogov za to je več. Prevladujeta pa seveda politična računica in osebne povezave.

Tipičen primer osebnih povezav je bil famozni minister za zdravje Bešič Loredan. Golob ga je branil, ko je bilo že vsem jasno, kaj počne. S tem je Golob sporočal, da sam ne razume, kaj minister dejansko počne. To pa je sporočilo, ki ga predsednik vlade nikoli ne bi smel posredovati. In to ne glede na lastno očaranost, osebno navezanost in dobre odnose z ministrom in kar je še tovrstnih osebnih razlogov, zaradi katerih katerikoli premier — tudi Golob — brani ministra. Ali ga vsaj prenaša. 

Drugi razlog je bolj težaven. Vsak minister oz. ministrica je namreč na položaju tudi zaradi politične računice. Ki je najmanj dvojna. Znotrajstrankarska. In medstrankarska. Oziroma koalicijska.

Tu prihaja na dan moč slovenske domačijske logike, po kateri ni pomembno, kaj kdo dela. In kako kvalitetno kdo dela. Odločilno je, da je naš. Kar za predsednika vlade pomeni, da ima problem. Ki ga je mogoče opisati takole: ali se naj spusti v znotrajstrankarske in koalicijske spore zato, ker ta in ta oseba ne dela (dovolj) dobro in (dovolj) kvalitetno? Ali pa naj pusti sicer nekvalitetno ministrsko osebo na položaju, da se mu ne bo treba spuščati v znotrajstrankarske ali koalicijske spore? To namreč vzame veliko časa in povzroča vsaj slabo voljo, če ne celo (nove) spore, ki jih morda ne bo mogoče rešiti.

Logika manjše škode

Vsak predsednik vlade se v tej situaciji odloči za logiko manjše škode. Namreč manjše škode zanj. In za vlado. Kar pa ni nujno manjša škoda za družbo. Še posebej, če nima na voljo kvalitetnejšega kandidata, s katerim bi utrdil svojo stranko in/ali vladno koalicijo. Predsedniki vlad s tem dosežejo zasilno ravnovesje za lastno vladanje in za vladanje koalicije, kar pa gre na škodo družbe. Politične spore sicer rešijo, vendar za ceno povzročanja družbene škode, ker minister slabo opravlja svoje delo. 

To je račun, ki ga družba mora plačevati, če ima za svojo politično ureditev sistem parlamentarne demokracije. V parlamentarni demokraciji namreč vedno in povsod prevladata interes in dobrobit politične elite oz. konkretne vlade nad interesom in dobrobitjo državljanov in državljank. To je eden od ključnih razlogov za disfunkcionalnost parlamentarne demokracije. Parlamentarna demokracija preprosto ne more dolgoročno zagotavljati sovpadanja dobrobiti družbe z dobrobitjo vlade. Vedno prevlada dobrobit vlade. Na škodo družbe. Zato je parlamentarna demokracija družbeno škodljiva. Kljub prednostim, ki jih sicer ima.

Ne nujno kriza

V tej luči presojam tudi trenutne ministrske zaplete in zagate Golobove vlade. Sama jih ne vidim nujno kot krizo vlade. Ministre, ki so trenutno v menjavi, je bilo treba tako ali tako zamenjati zaradi njihovega delovanja (Felda) ali zaradi višjih razlogov (Šarec). Je pa v tem mogoče videti drugo informacijo. Da ne rečem diagnozo.

Pri menjavi ministra za obrambo ni mogoče spregledati dejstva, da vladi spet ni uspelo za ta položaj pridobiti resnega strokovnjaka. Ki jih Slovenija ima. Če ne drugje, na katedri za obramboslovje na FDV. V tem smislu je sporočilo jasno: noben resen strokovnjak za obramboslovje noče biti minister za obrambo v tej vladi. Ali pa vlada noče resnega strokovnjaka za obramboslovje za obrambnega ministra.

Resni strokovnjaki so (lahko) politični problem: ni namreč nujno, da bodo dali prednost političnim argumentom nad strokovnimi. In Ministrstvo za obrambo je vpleteno v igrice NATO pakta, kar zna biti za strokovnjake najmanj težavno, če že ne sporno. Kar je problem. Ne samo ministrov osebni problem. Ampak tudi problem vlade. Zaradi hlapčevanja NATO paktu mora biti na položaju ministra za obrambo natofil. Ali priden birokrat. Tipa Felda. Ali politični konformist. Tipa Šarec. Idealno bi bilo najti vse te tri lastnosti v eni osebi. A to se vladi očitno ne izide. Vsaj ko gre za ministra za obrambo. Zato pač odločitev po logiki najmanjše škode za vlado. Ne pa po logiki najmanjše škode za družbo. Družba bo pač tudi ta račun za družbeno napačno politično (morda) pravilno odločitev morala plačati. Ne bo ne prvič ne zadnjič. Žal.