Podelitev Michelinovih zvezdic slovenskim restavracijam je bila odmevna. Prenos dogodka v živo na internetu, ogromno nekritičnih medijskih objav, poplava simpatij in komentarjev na družbenih omrežjih, delitev veselja z nagrajenci, še posebej z zmagovalko velikega kulinaričnega torka Ano Roš iz Hiše Franko v Kobaridu.
Čeprav so okusi nekaj, o čemer se ne razpravlja, in čeprav bi različne skupine žirantov prišle do različnih ugotovitev, je Michelinova ocenjevalna skupina svoje delo opravila nedvomno zanesljivo, strokovno in pravično. A to je že druga tema. Prav je, da dobitnikom zvezdic čestitamo in jim zaželimo, da bi bil Michelinov blagoslov čim boljša popotnica zanje v teh težkih turističnih časih. Če bomo kdaj šli k Michelinovcem na kosilo ali večerjo, še toliko bolje.
Problem tega izbora pa ostaja davkoplačevalski prispevek k uvrstitvi Slovenije na Michelinov seznam.

Vse se spreminja, razen …

Izbor restavracij za Michelinove vodiče je zasebna poslovna zadeva. Poznamo rdečo knjižico hotelov in restavracij ter zeleno knjižico potovalnih vodnikov. Nekoliko starejši se ju spomnite še s potovanj pred internetom. To so bile zelo kvalitetno narejene in uporabne knjige. Tudi mene so spremljale na začetku mojih potovalnih dogodivščin nekje v 80. letih.
Sicer natančni in aktualni Michelinov vodič se mi je vedno zdel tudi malce tog in dolgočasen. Nikoli ni sodil med moje najbolj priljubljene knjižice. Raje sem se odločal za v besedilih humorni, v izbiri lokacij barviti in živahni ameriški Fodor’s ali že nekoliko pozabljeni Footprint, rad pa imam tudi Rough Guide. Ljubitelj Lonely Planeta nisem bil, saj me poceni popotništvo z nahrbtnikom in spanje na skupnih ležiščih v hostlih nista privlačila.

Zgodovina

Michelin je prvo knjižico Guide Michelin izdal leta 1900 v Franciji, izšla je v nakladi 35.000 izvodov. Namenjena je bila potovalni podpori manj kot 3500 lastnikom avtomobilov, kolikor jih j bilo tarat v Franciji. Izdajala sta jo brata André in Edouard Michelin, lastnika istoimenske tovarne avtomobilskih pnevmatik. Leta 1904 je izšel vodič po Belgiji, leta 1910 pa po Nemčiji, ki je vključevala tudi Švico. Vodniki so bili sprva brezplačni, leta 1920 pa so jih začeli prodajati. Leta 1923 so prvič priporočali hotele in restavracije, leta 1926 pa začeli restavracije ocenjevati z zvezdicami.
Američani so leta 1939 z dovoljenjem izdajatelja ponatisnili Guide Michelin za pomoč ameriškim vojakom pri osvobajanju okupirane Francije in drugih delov Evrope.
V 60. letih prejšnjega stoletja so se začele vrstiti tujejezične izdaje, že leta 1964 nemška in nato še mnoge druge. Kultni gurmanski vodič danes pokriva več kot 30 svetovnih mest in držav, med njimi od junija 2020 tudi Slovenijo.

18.000€ za vsako restavracijo

In v čem je problem? Če si prav predstavljam tržno gospodarstvo, bi Michelin moral svojo knjižico o Sloveniji izdati samostojno in za svoj račun. Torej bi moral najti v Sloveniji in izven nje interes za izdajo svojega vodnika.
Vendar je bila zgodba ravno obratna. Slovenska politika, zadolžena za razvoj turizma, si je želela vključitev v Michelinov vodič. Nenazadnje ga ima že od 2017 tudi Hrvaška.
Že pri sosedih, ki so povsem drugačna globalna turistična destinacija od Slovenije, je bilo jasno, da Michelin nima interesa za izdajo vodnika, temveč je od Hrvaške zahteval plačilo.
Nekaj manj kot 200.000€, kolikor so Hrvatje baje plačali za vstop v Michelinovo ozvezdje, ni zelo veliko denarja. Slovenija je morala seči globlje v žep. Po informacijah, ki jih imam iz medijev, naj bi Slovenska turistična organizacija (STO), financirana iz denarja davkoplačevalcev, za izdajo rdeče knjižice Guide Michelin Slovenia in podeljevanje zvezdic restavracijam plačala skoraj milijon evrov ali natančneje 950.000€. Za 52 restavracij. Če zaokrožimo, je STO za vsako od restavracij v vodiču prispeval 18.000€ javnega denarja.

Stvar zasebnega interesa

Slovenija bi se lahko zavzemala, da Michelin Slovenijo uvrsti v svoje kulinarično ozvezdje, vendar bi državni uradniki v tem poslu morali igrati povsem drugačno vlogo. Michelinu bi morali jasno dopovedati, da je izdaja vodiča njihova stvar. Zasebni izdajatelji morajo v Sloveniji videti dovolj zanimivo in pomembno turistično okolje za svoj knjižni ali digitalni vodič. Slovenski davkoplačevalci so s tem finančno podprli podjetje, ki izdaja Michelinove vodnike oziroma posredno multinacionalni koncern Michelin, ki se ukvarja predvsem z izdelavo avtomobilskih gum. Slovenska država oziroma STO bi lahko slovenske gostince in hotelirje kvečjemu navduševala in prepričevala, naj ustanovijo svoj sklad za izdajo Michelinovega vodnika, iz katerega bi — če bi se tako odločili — črpali pristojbino, ki jo je za izdajo vodnika terjal Michelin. Ali pa bi se odločili za kaj drugega, če bi presodili, da je to bolje za promocijo njihove dejavnosti v Sloveniji in po vsem svetu.
Poslovna pobuda je v kapitalizmu načeloma vedno stvar interesa zasebnega kapitala. Država lahko z denarjem, zbranim od davkov, priskoči na pomoč samo v izjemnih primerih. So Michelinovi vodiči nekaj, pri čemer mora sodelovati država? Prepričan sem, da denar davkoplačevalcev pri tem nima kaj iskati. Dvomim celo, da Michelinovi menedžerji Slovenijo in njene restavracije zaradi tega kaj bolj cenijo. Prej nasprotno. In dvomim, da je neka država v 120 letih izhajanja znamenite rdeče knjižice plačala francoskemu gumarskemu gigantu visoko pristojbino iz javnih sredstev — lahko pa tudi rečemo direktno podkupnino.
No, rečemo pa lahko tudi: »Dober tek, Slovenija.«