Vedno znova me preseneča, kako slabo ljudje razumejo kulturni tekst. Kako so prepričani, da je njihovo individualno branje kulturnega teksta enako branju drugih.

Za to obstaja vrsta razlag. Ena od njih je neoliberalizem. Slogan Margaret Thatcher, da družba ne obstaja in da obstajajo samo posamezniki, se je zažrl v vse pore naših življenj. Ljudem se danes zdi, da ni drugega sveta razen njihovega osebnega sveta. Da ni drugih razumevanj razen njihovih osebnih razumevanj.

Pa so. Svetovi in razumevanja. In to ne samo zato, ker svet sestavljajo tudi razumevanja drugih. Pomeni drugih. Ampak tudi zato, ker obstajajo stvari, ki jih je že Durkheim opredelil kot družbena dejstva. Kot dejstva, neodvisna od početja posameznikov. Družbena dejstva vztrajajo neodvisno od tega, kaj delajo in mislijo posamezniki.

Ideja, da se družbena dejstva spreminjajo v skladu z individualnimi ravnanji posameznika, je znak nerazumevanja delovanja družbe. In nerazumevanja kulturnega teksta. Gre za nesporazum.

Prijazni, vljudni ali zlobni

Eden od teh nesporazumov je tudi ta, ki zadeva “dobre babe”. Število žensk, ki same sebe vidijo kot “dobre babe”, narašča. Ženske so na to ponosne. In to svojo samoopredelitev tudi zavestno producirajo. Misleč, da počnejo nekaj dobrega zase.

Ob tem pa se ne zavedajo, da je to, kar počnejo, samodegradacija. Tega se zavedajo drugi. Ki so bodisi tako prijazni in lepo vzgojeni, da jim ne povedo, da se smešijo. Ali pa tako zlobni, da v njihovi samodegradaciji uživajo.

Morda ni jasno, kaj naj bi bilo narobe s tem, da se ženske samoreprezentirajo kot “dobre babe”. To je namreč tisto, kar zahodna potrošniška družba nagrajuje.

Odgovor na to vprašanje se skriva v tem, kaj “dobra baba” pomeni v kulturnem tekstu. Pomeni namreč “dobro mrho”. Ali “dobro p****”. Ti izrazi pa za razliko od “dobre babe” že jasno izpostavljajo slabšalno dimenzijo teh poimenovanj. Gre namreč za to, da je ženska prepoznana kot dobra (samo) za seks. Kot žensko, ki aktivira moški falus. In ki jo je zato treba poseksati.

Upravljanje falusne funkcije

S tem načeloma ni nič narobe. Še posebej, ker je upravljanje moške falusne funkcije ena od univerzalno priznanih moči ženskega spola.

Toda katoliška kozmologija to funkcijo kriminalizira. Kar je kulturno specifičen kontekst. A v tem kontekstu živimo. Tudi če smo ateistke. Čeprav same ne priznavamo katoliškega kulturnega konteksta, on priznava nas. In nas kot “dobre babe” kulturno diskreditira. Razvrednoti kot moralno in drugače vredna človeška bitja.

Seveda se lahko temu razumevanju upiramo tako, da vztrajamo, da so tudi “dobre babe” moralna človeška bitja. Itd. Kar je super. Težava je samo v tem, da se v današnjem, vedno močneje rekatoliziranem slovenskem svetu izgublja možnost, da bi še kdo razumel pomen tega upiranja.

Socialna korelacija in tržni standardi

A to ni edina težava. Naslednja je, katere ženske se prezentirajo kot “dobre babe”. Če pustimo ob stani poklice, v katerih je samoprezentacija del posla — in najstnice, ki ne razumejo, za kaj gre —, je ena od skupin žensk, ki to samoprezentacijo prakticirajo, skupina starejših žensk, ki lastno vrednost črpajo iz dejstva, da so “dobre babe”.

Socialna korelacija, da so to praviloma samske ženske brez otrok in brez družbeno priznanih karier, torej brez tistih socialnih dimenzij, ki bi jim v družbi prinašale vrednost, je zelo zanimiva. Lastno vrednost konstruirajo skozi to, da ustrezajo tržnim standardom “dobre babe”. Najdejo kak del svojega telesa, ki po njihovem (še) ustreza tržnim standardom, ga javno razkazujejo in se zato vidijo kot “dobre babe”. Kot ženske, ki si jih moški še vedno želijo. Kot tiste, ki lahko aktivirajo moški falus.

Težava ni samo v tem, da ne razumejo, da se s tem, ko svojo vrednost utemeljujejo na domnevni zmožnosti aktiviranja moškega falusa, sebe kategorizirajo kot tip žensk, ki so v zahodnih kulturah (samo) seksualni objekti. Kar je v zahodnih kulturah razumljeno kot nekaj slabega.

Groteska

Nesporazum pa je tudi drugje. Ko se ženska postara, je igranje “dobre babe” groteskno. Vsi razumemo grotesknost ostarelih starlet, natakaric in kar je še oseb, ki delajo v poklicih, v katerih je biti “dobra baba” del delovnih obveznosti. Toda še bolj groteskne so ostarele ženske zunaj teh poklicev. Res je, da lahko kljub starosti ohranijo kak del svojega telesa, ki ohranja skladnost s tržno predpisanimi standardi. Še poseej, če je ta del oblečen.

A problem je, da drugi deli telesa izkazujejo staranje. Izpostavljanje delov lastnega telesa, ki dobro izgledajo — in to so najpogosteje noge ali oprsja —, je pri ženski, ki ima petdeset ali šestdeset let, še bolj groteskno kot pri najstnici. Žalostno grotesknost pa še povečuje dejstvo, da poglede, ki so jih zaradi svoje grotesknosti deležne, te ženske berejo kot pohvalo.

Produkcija pomenov

Naslednjo naraščajočo skupino “dobrih bab” je v slovenski družbi mogoče zaslediti v sferi politike. Začetke tega nesporazuma je bilo videti že v preteklosti, recimo pri Evi Irgl ali Janševi soprogi. Danes pa ta nesporazum najbolj jasno prezentirata predsednica Državnega zbora in nova spremljevalka predsednika vlade.

Tu je učinek še bolj tragičen. In grotesken. Ko se ženske na takšnih pozicijah sebe prezentirajo kot “dobre babe”, se prezentirajo kot “babe za f**”. S tem pa ne razvrednotijo samo samih sebe, ampak tudi funkcijo, ki jo opravljajo. Nič ne pomaga govorjenje, da opravljajo svojo funkcijo na sebi lasten način. Ker kot sem napisala: družba obstaja, kultura pa tudi. In to neglede na to, kako in koliko kdo prakticira neoliberalno ideologijo. Čeprav se na zavestni ravni z njo morda sploh ne strinja.

Na kratko povedano: ko se ženske v politiki prezentirajo kot “dobre babe”, same sebe degradirajo bolj, kot jih lahko degradira kdorkoli drug. S tem pa tudi funkcijo, ki jo opravljajo.

Preprečevanju take samodegradacije na političnem področju v ženski garderobi služijo suknjiči in dovolj ohlapna oblačila. To ni stvar okusa. Ali stila. Ampak stvar produkcije pomenov.

Pa iskrene čestitke za 8. marec!