Tisto, kar v slovenski postsocialistični politiki zares preseneča, je nerazumevanje dejstva, da je slovenska družba — tako kot vsaka — kulturni fenomen. Konkretneje: da je slovenska postsocialistična družba — spet tako kot vsaka družba — ukleščena v sebi lastno zgodovinsko kulturno tirnico. Ta tirnica fundamentalno določa, kako družba deluje. Kaj je v slovenski postsocialistični družbi mogoče. In kaj ni mogoče. Kaj v njej razumemo kot dobro. Kaj razumemo kot slabo. Kaj kot moralno. Kaj kot nemoralno. Itd.
V to nerazumevanje dejstva, da je družba kulturna entiteta, se je zdaj ujel tudi Šarec. Ki je doslej uspešno upošteval temeljne značilnosti slovenske zgodovinsko vzpostavljene kulturne tirnice. Verjetno povsem avtomatično. In nezavedno.
Zdaj pa je z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost naredil korak mimo. To zna biti za njegovo politično kariero ključno. Kot je bilo nepoznavanje zgodovinsko vzpostavljene slovenske kulturne tirnice ključno za politično kariero Janše. Cerarja. In še koga.
Pragmatično
Šarec se je vprašanja dodatka za delovno aktivnost lotil pragmatično. Kot običajno v zvezi z drugimi problemi. Cilj tega pragmatizma je bilo, da prihrani nekaj denarja. Kar mu je sicer uspelo.
Najhuje pa je, da je država vzela tistim, katerih preživetje je ogroženo. Kar je nekaj, kar se glede na slovensko zgodovinsko vzpostavljeno kulturno tirnico nikakor, ampak res nikakor ne sme početi.
Komu je vzel?
A to še vedno ni najhuje.
Najhuje je, da je država vzela tistim, katerih preživetje je ogroženo. Kar pa je nekaj, kar se glede na slovensko zgodovinsko vzpostavljeno kulturno tirnico nikakor, ampak res nikakor ne sme početi. Ker je preživetje vseh najvišja vrednota. Družba mora z vsemi svojimi institucijami služiti dostojnemu preživetju vseh.
Z neupoštevanjem dejstva, da mora država služiti zagotavljanju dostojnega preživetja vseh, je zapravil svoj politični kapital že Janez Janša. Z izjavo o kruhu v smetnjakih. Na isti točki jo je zapravil tudi Cerar. Ki ga je del levega volilnega telesa videl kot alternativo, ki ji lahko zaupa. In to je z ukinitvijo dodatka za delovno aktivnost zdaj zapravil še Šarec. Ki je bil zaradi nekaterih značilnosti, ki jih je delil z levim delom volilnega telesa, sprejemljiva alternativa že videnim levim politikom. In politikam. Ki so ta del volilnega telesa v preteklosti že razočarali.
Dolg spomin
No, zdaj jih je razočaral še Šarec. Ki je z lahkotnim pragmatizmom kršil enega ključnih imperativov levega dela slovenskega volilnega telesa. Ki pravi: slovenska država mora vsem državljanom zagotoviti dostojno preživetje.
Zato bo Šarca levi del volilnega telesa kaznoval. Z odtegnitvijo podpore. Morda bo to celo konec njegove politične kariere. Slovenski volivci so sicer res tiho, vendar imajo dolg spomin. Kršitev temeljnih socialnih imperativov, ki jih pričakujejo od sprejemljivih politikov, nikoli ne pozabijo. In te kršitve tudi redno kaznujejo. Če ne prej, pa na naslednjih volitvah.
Zato bo Šarec slej ko prej ugotovil, da je bilo 16 milijonov evrov proračunskega denarja, ki jih je prihranil z ukinitvijo dodatka, njegova najpomembnejša politična napaka. Kot bo tudi ugotovil, da je svojo politično kariero zapravil prepoceni. Veliko prepoceni.