V zadnjem tednu smo se (spet) naposlušali utopičnih domislic Združenih narodov. Tokrat v zvezi z lakoto. Globalni cilj na tem področju naj bi namreč bil odpraviti lakoto do leta 2030 na svetu. Spet je bilo govora o tem, da moramo vložiti vse možne napore v to, da ta cilj dosežemo. In o tem, kaj je treba za to storiti. Kaj lahko kot posamezniki in države za to storimo. Poslušali smo generalnega sekretarja OZN Antónia Guterresa, ki je imel (tudi) na to temo povedati marsikaj.

Skratka, ko človek vse to posluša, ne ve, ali bi se smejal ali jokal. Ne vem, kdo je tu resen. In kdo se dela norca. Ne vem, ali ima še kdo v OZN in zunaj njega stik z dejanskim svetom. Ali ne.

Skratka, ko človek posluša tovrstne ideje, se začne upravičeno spraševati, kdo vodi svetovno organizacijo. Svetovno politiko. In kaj ti ljudje sploh mislijo. In ali kaj razumejo.

Čez šest let

Seveda je jasno, da svetovno politiko in svetovni gospodarski in politični ustroj ne vodijo niti OZN niti António Guterres. Ampak kapital in njegove globalne organizacije. Tudi ne trdim, da je OZN neodvisna od svetovne politike in svetovnega ustroja. Seveda pa s kapitalom ni v tako tesni španoviji kot recimo Svetovna banka.

Seveda tudi ne gre za to, da bi imela sama kaj proti temu, da se na svetu do leta 2030 odpravi lakota. Nasprotno, sem za.

To torej ni problem. Problem je v tem, kako lahko generalni sekretar OZN pred svetovno javnostjo govori, da bomo odpravili lakoto do leta 2030, ko pa je vsem, ki ga poslušajo — in seveda tistim, ki ga ne —, jasno, da je to čista neumnost. In to iz več razlogov. 

Prvi razlog je dejstvo, da bo leto 2030 čez šest let. António Guterres torej pravi, da je cilj odpraviti lakoto na planetu Zemlja čez šest let. Kar je norčevanje. Popolno norčevanje. Če bi vsi na tem planetu, vključno s kapitalom in njegovimi organizacijami, res želeli odpraviti lakoto na našem planetu, tega v šestih letih preprosto ni mogoče narediti. Ker šest let za kaj takega preprosto ni dovolj časa. Če bi vsi to hoteli. Pa nočejo.

Korist od lakote

Drugi razlog je, da tudi OZN ve, da lakote na planetu Zemlja vedno manj, ampak vedno več. Vsako leto bolj smo oddaljeni od tega, da bi do leta 2030 odpravili lakoto. Globalno se gibljemo v nasprotni smeri, kot jo zahteva uresničitev odprave lakote do leta 2030.  

Tretjič, treba je vedeti, da ključni igralci na tem planetu — torej kapital in njegove organizacije — seveda nočejo odpraviti lakote. Ne v naslednjih šestih letih. Ne kadarkoli. Razlog je preprost: lakota današnjemu svetovnemu gospodarskemu in političnemu ustroju ustreza. Koristi tistim, ki ta ustroj nadzorujejo. Lakota namreč omogoča vrsto ekonomskih in političnih strategij in praks, s katerimi kapital po eni strani služi. Po drugi pa krepi svojo moč.

Za kaj gre, je morda najlažje ilustrirati s trenutnim onemogočanjem izvoza ukrajinskega žita. Hrana je namreč orožje. In je moč. In je sredstvo za služenje denarja, s katerim nato kupujemo orožje. Za vojno. Ali za obrambo. Kakorkoli že to želite razumeti.

Politična in vojaška moč

Povedano preprosteje: hrana je danes eden od najpomembnejših svetovnih trgov in virov zaslužka. Kdor obvladuje hrano, obvladuje svet. Ko se trenutno tako rekoč vsi zgražajo nad Putinovim onemogočanjem izvoz ukrajinskega žita — kar še povečuje lakoto v najrevnejših deželah sveta —, pri tem seveda pozabljajo, da ni Putin tisti, ki je izumil politično moč hrane oz. oskrbe s hrano. Da ni on tisti, ki je izumil načine manipuliranja s hrano za doseganje političnih in vojaških ciljev.

Nadzor nad hrano je bil vedno politična in vojaška moč. Ko beremo o vojnah, obleganjih, napadih, je jasno, da je onemogočanje dobave hrane politična in vojaška strategija. Ki so jo skozi vso zgodovino uporabljali vsi. Vse strani v političnih, ekonomskih in vojaških konfliktih.

In tudi danes jo uporabljajo vsi. Ne samo Putin. Ampak vsi. Tudi Zahod. Tudi NATO. In to stalno. Morda manj vidno. Manj na očeh javnosti. Manj na očeh medijev. A jo uporabljajo. Za doseganje svojih ekonomskih, političnih, strateških in ostalih ciljev. Na lokalni ravni. In na globalni ravni.

Dobra volja

Četrti razlog, zakaj je Guterresova ideja neresna, pa je to, da bi bilo treba najprej odpraviti kapitalizem kot ekonomski in družbeni ustroj, če bi res hoteli odpraviti lakoto na svetovni ravni. Govorjenje o odpravi lakote na tak način, kot je trenutno v modi, namreč spregleduje dejstvo, da je lakota posledica kapitalizma kot globalnega družbenega ustroja.

António Guterres in ostali, ki se zavzemajo za odpravo lakote do leta 2030, namreč o zadevi govorijo tako, kot da bi bilo to nekaj, kar lahko dosežemo, če se pač tako odločimo. Guterres zato apelira, da se dajmo vendar končno vsi za to odločiti. Pa bo. Govori, kot da gre za problem, katerega rešitev je odvisna od dobre volje, ne pa od globalnega ekonomskega in družbenega ustroja. Govori, kot da lakoto lahko odpravimo znotraj sedanjega globalnega ekonomskega in političnega ustroja. Samo hoteti moramo.

Družba in posamezniki

Takšno razumevanje dokazuje najmanj dvoje. Prvič to, kako zelo je neoliberalno geslo Margaret Thatcher — da družba ne obstaja, da obstajajo samo posamezniki — preželo vse pore današnje svetovne politike. Današnjega razumevanja problemov, ki jih kot človeštvo imamo. In naše današnje načine reševanja teh problemov.

Tudi generalni sekretar OZN meni, da gre za odločitev posameznikov. Za dobro voljo posameznikov. Nekakšen new-age torej. Pa ne gre za to. Gre za družbeni problem. Družbeno logiko. Družbeno zakonitost. Lakota kot globalni problem je posledica kapitalizma kot globalnega sistema. Kapitalizem namreč vedno in povsod zakonito in strukturno proizvaja revščino zato, da lahko obstaja. Da povečuje profite. In strukturno revščino. Svetovna lakota je samo en vidik te revščine. In da bi jo odpravili, bi bilo treba najprej odpraviti kapitalizem, ki to revščino proizvaja. Kapitalizem, ki je njen strukturni vzrok. Dokler bo obstajal kapitalizem, bo na svetu lakota. Dokler bo kapitalizem globalni sistem, bo tudi lakota svetovni problem.

Pravljice za otroke

Govorjenje, da lahko lakoto na Zemlji odpravimo do leta 2030 (ali do kadarkoli), če le hočemo in če se le tako odločimo, dokazuje, da danes niti generalni sekretar OZN ne razume (več) družbene pogojenosti problemov, ki bi jih moral razreševati.

In jasno je: dokler Guterres in ljudje nasploh ne bomo razumeli družbene pogojenosti težav, ki nas obdajajo — lakote, vojn, nasilja, podnebnih sprememb, segrevanja ozračja itd. —, tako dolgo jih ne bomo zmožni niti začeti reševati, kaj šele rešiti. Ker te probleme je treba razumeti kot družbene probleme. In treba jih je reševati kot družbene probleme. Ker samo tako so sploh razumljivi. Samo tako so sploh rešljivi. Vse drugo so samo pravljice za otroke. Ali natančneje: metanje peska v oči. Da nekaj hočemo, česar v resnici nočemo. Da delamo nekaj, česar v resnici ne delamo.