Ali je šel Žižek v svojem govoru o Palestincih in Izraelcih na Frankfurtskem knjižnem sejmu predaleč? Eni pravijo, da ja. Drugi pravijo, da ne. Temu natolcevanju se ne morejo izogniti niti mediji. Tudi TVS ne. Očitno gre za preveč zgečkljivo temo, da bi jo lahko preskočili. Ali pa je morda preveč pomembna. Čeprav izmenjava mnenj bolj kot o pomenu teme govori o žgečkljivosti. Ki je v resnici — in v tem je absurd —, še veliko več kot samo pomembna. Ne samo zaradi tega, kar je o njej povedal Žižek. Ampak zato, kako so na Žižkovo izvajanje reagirali nekateri Nemci. In nemški politiki.

Kar je povedal Žižek, vemo vsi. Namreč: da niso vsi Palestinci Hamas in da je izraelsko ravnanje z njimi nesprejemljivo. Še posebej zdaj v Gazi.

“Dražgoška bitka”

Žižek stvari ni zaostroval. Pa bi jih lahko. (Čeprav bi bilo mogoče tudi reči — kot je napisal nek znani Slovenec, ki ga ne bom navajala z imenom, ker bi bilo to zanj prenevarno —, da je akcija Hamasa, ki je sprožila agresivno reakcijo Izraela, “palestinska dražgoška bitka”.) Lahko bi rekel, da je to, kar počne Izrael s Palestinci, vojni zločin. Da Izrael izvaja genocid nad Palestinci. Kar vse vemo. Le da o tem ne govorimo. O tem ni govoril niti Žižek. Ki mu je šlo za to, da je sprožil reakcijo, s katero je dokazal neobstoj svobode govora takoj, ko gre ta pravica mimo politično korektnega govora evropskih političnih elit. In požel za to aplavz.

Ne Jud, ampak Arabec

Nobenega dvoma ni, da je Žižek natančno vedel, kaj počne. Kar nas je očaralo, je bilo njegovo kirurško precizno odstopanje od (nemškega) politično korektnega govora o Palestincih in Izraelu. V resnici ni treba reči nič skrajnega, da nemški politiki protestirajo. In da tvoje govorjenje razglasijo za antisemitizem.

Antisemitizem je v politično korektnem govoru Zahoda postalo vse, kar postavlja pod vprašaj pravilnost izraelskih stališč. In delovanj. Žižek je genialno dokazal, da je termin “antisemitizem” na Zahodu in v Izraelu zlorabljen, saj služi pokrivanju, opravičevanju in legitimiranju izraelskih praks. Praks, ki so po vsebini dejansko novi “antisemitizmi”. Uperjeni ne proti Judom, ampak proti Palestincem.

Kar Izrael počne, je antipalestinska oblika “antisemitizma”, v kateri je Semita zamenjal Arabec. V današnji antipalestinski obliki “antisemitizma” je sovražnik ne več Jud, ampak Palestinec. Arabec, ki v Izraelu — očitno pa tudi že na Zahodu — pooseblja zlo in izprijenost, kot je zlo in izprijenost nekoč utelešal Jud.

Ključna razlika

Nacisti so na podlagi takšnega dojemanja Judov (s tihim pristankom večine)  sklenili, da jih je treba iztrebiti. Izvesti “dokončno rešitev”. To danes misli izraelska politika in velik del Izraelcev o Palestincih. Da so vir in poosebljenje zla. Zato je treba izvesti “dokončno rešitev”. Izraelska politika o tem tudi javno govori.

Obstaja pa ključna razlika: ko je šlo za “dokončno rešitev” judovskega vprašanja, so vsaj nekateri na Zahodu vedeli, za gre za nedopustno prakso. Marx je skoraj sto let pred 2. svetovno vojno napisal svojo kritiko judovskega vprašanja.

Danes pa na Zahodu obstaja politično soglasna podpora izraelskemu genocidu nad Palestinci. Podpora, ki temelji na bebavosti zahodnih politikov (ne samo nemških, ampak tudi slovenskih), ki ne dopušča drugačnih razumevanj in ki se manifestira tudi tam, kjer se verbalno zavzemajo za svobodo govora. In to je tisto, kar je Žižku uspelo dokazati v praksi. Pred publiko in kamerami. Je torej arhivirano. Za danes. In predvsem za zgodovino.

So že pozabili?

Žižkov frankfurtski nastop je dokazal, da danes obstajajo “antisemitizmi”, usmerjeni ne proti Judom, ampak proti drugim. Eden od njih je “antisemitizem”, usmerjen proti Palestincem. Skupaj ga prakticirajo Izrael in zahodne politične elite.

Žižek pa je tudi dokazal, da je ta “antisemitizem” del ne samo politične korektnosti, ampak vsakdanjega političnega razumevanja sveta in političnega govora. Kar današnjo situacijo v pomembnih dimenzijah izenačuje z antisemitizmom tretjega rajha. 

To se kaže tudi v tem, da danes na Zahodu ni več mogoče govoriti o resnici. Vsaj ne tako, da bi bila množično slišana in upoštevana. Vsaj ne tako, kot je o njej govorila Widad Tamimi v Sobotni prilogi Dela: da je Izrael v Gazi od leta 2005 izvedel vsaj šest večjih vojaških ofenziv (2008–09, 2012, 2014, 2021, 2022), v katerih je umrlo na tisoče Palestincev (samo leta 2014 več kot dva tisoč); da je Gaza eno najgosteje naseljenih ozemelj na svetu; da imamo opraviti s šestnajstletno izraelsko kopensko, pomorsko in zračno blokado Gaze, ki Palestincem onemogoča premik iz Gaze brez posebnih dovolilnic (tudi če gre za medicinsko pomoč); da zaradi tega v Gazi ne more delovati gospodarstvo; da se zaradi tega ne morejo realizirati niti osnovni standardi preskrbe prebivalstva z najnujnejšimi življenjskimi potrebščinami (voda, hrana, medicinska pomoč itd.); da je v Gazi ena najvišjih stopenj nezaposlenosti na svetu (45 %, med mladimi celo 70 %); da v Gazi ne deluje niti temeljna infrastruktura (zdravstvo, izobraževanje) itd.

Skratka: razmere v Gazi so očitna ponovitev židovskega geta. A o tem nihče ne govori. Kot se tudi nihče javno ne vpraša, kako narod, ki je sam doživel geto in genocid, to lahko brez zadržkov počne drugim. So že pozabili? Ali drugi zanje preprosto pač niso (enakovredni) ljudje?

Staroselci

Izgovor, da gre za ozemlje, ki je pred dva tisoč in več leti pripadalo Judom, seveda ni noben argument. Ampak je norost. Prvič, ker Biblija, na katero se ti argumenti sklicujejo, ni zgodovinski dokument. Ampak religijski tekst. Ki tako kot vsi tovrstni teksti vsebuje zgodovinske falsifikacije.

Drugič pa je to norost zato, ker je jasno, kaj bi recimo za Evropo pomenilo usklajevanje današnjih državnih meja s poseljenostjo pred dva tisoč leti. Slovenci ne bi imeli kaj iskati na našem današnjem ozemlju. Ker nas pred dva tisoč leti še ni bilo tukaj. Nas torej lahko tisti, ki se bodo spomnili, da so njihovi predniki pred dva tisoč leti tu že bili, kar iztrebijo? Zahtevajo našo izselitev?

Se lahko to zgodi vsem narodom in državam, ki na evropskem ozemlju obstajajo manj kot dva tisoč let? Ali pa bo za Evropo in druge dele sveta določena kakšna druga arbitrarna letnica? Ali tudi: po logiki, ki velja za Palestince, bi moralo biti ozemlje ZDA vrnjeno staroselcem. Indijancem. Ali pa gre za to, da bomo genocid nad Palestinci, utemeljen na smešnih in arbitrarnih argumentih, gledali samo zato, ker se nam (še) nič ne dogaja?