Protest gasilcev je jasno pokazal, kako pomembno je razumeti pravilni vrstni red ukrepov, ki jih vladajoči sprejemajo. Ne samo pomembno, ampak ključno. Ker če je vrstni red ukrepov napačen, je rezultat lahko porazen. Kot je bil protest gasilcev. Če je vrstni red pravilen, pa je mogoče priti do ciljev brez kakršnihkoli trenj.

Naj torej stvar razložim na protestu gasilcev.

Protest je bil za vlado blamaža. Pri tem ji nič ne pomaga, da za polomijo kriví protestnike ali opozicijo ali desnico ali koga drugega. Takšna razlaga je namreč janšistična. Po Janševih razlagah so vedno krivi drugi. Nikoli on sam. Vedno gre za zarote drugih proti njemu. Ne pa za napake, ki jih dela sam.

Kar gre pri tem v izgubo, je dejstvo, da tisti, ki vlada, ne razume, da ima kot vladajoči sam v rokah škarje in platno. Če zareže narobe — kot je razvidno iz reakcije družbe —, je kriv sam. Ne pa drugi. Ki menda niso razumeli dobronamernega in modrega delovanja vlade.

Najvišji moralni cilj

Isto velja za protest gasilcev. Ne gre za to, kaj vse so narobe naredili gasilci. Ampak za to, kaj je narobe naredila vlada. In vlada od trenutka, ko je pristala na izsiljevanje slovenskega zdravništva, v zvezi s plačami vleče eno napačno potezo za drugo. Zato je imela protest gasilcev. In če bo šlo tako naprej, bo imela tudi proteste drugih poklicnih skupin in sindikatov.

Če poskušam stvar razložiti kolikor je le mogoče enostavno, gre za to, da tako vlada kot gasilci ravnajo skladno s slovensko zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico. V skladu z njo je izboljšanje lastnega preživetja najvišji moralni cilj. In za doseganje tega cilja so upravičena vsa sredstva.

Zato je vlada, ko je prišla na oblast, najprej zvišala plače sebi. Kot so na to opozorili gasilci. Zato zdaj gasilci hočejo zvišanje plač zase. Enako kot zdravništvo. Pravništvo. Itd.

»Mi skupina« 

Stvar poteka pravilno: v družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, je osnovna logika socialnosti omejena na ozko »mi skupino«. Ta je v praksi skupina tistih, ki skupaj skrbijo za lastno preživetje. Člani vlade so torej ena domačija. Zdravništvo druga domačija. Sodništvo tretja. Gasilci četrta domačija. Itd.

V družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, ne obstaja širša logika socialnosti, ki bi ločene domačije, ki vsaka zase skrbijo za lastno preživetje, povezale v širšo skupnost. Izjema so projekti, pri katerih povezava z drugimi domačijami pomeni izboljšanje preživetja moje domačije. Zato je v družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, tako ključno, da tisti, ki vlada, izumlja skupne projekte, katerih realizacija izboljšuje preživetje vsem.

To je prva stvar, ki je Golobova vlada ne dela. Kot so povedali gasilci, vlada skrbi le zase.

Redistribucija

Naprej. V družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, se mora tisti, ki vlada, zavedati, da je podpora tistim, ki vladajo, neposredno odvisna od tega, kako razdeljujejo dobrine, ki podpornikom izboljšujejo preživetje. V družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, vladar res kopiči dobrine. Vendar ne zato, da jih obdrži, ampak zato, da jih razdeli med svoje podpornike.

Temu se reče redistribucija. Za ohranjanje socialnega miru in položaja vladarja morajo biti dobrine od tam, kjer jih je več, kot je za preživetje potrebno, prerazdeljene tja, kjer jih je za preživetje premalo. Šele, ko imajo vsi dovolj za preživetje, se lahko višek dobrin kopiči v rokah vladarja.

Če konkretiziram na trenutne slovenske razmere, to torej pomeni, da bi vlada morala najprej poskrbeti za dvig najnižjih plač. Šele potem, ko bi zvišala najnižje plače tistim, ki so pod pragom preživetja, bi smela zvišati plače tudi sebi. In svojim bližnjim. Ki sodijo v zdravništvo, sodništvo itd.

Vrstni red

Kar torej Golobova vlada narobe počne, ko gre za plače, je vrstni red. Da je vlada zvišala plače najprej sebi, je v družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, nedopustna napaka. Nedopustna napaka je tudi, da gre nato zviševati plače še tistim, ki so že nad pragom preživetja (zdravništvo, sodništvo itd.). Pri tem sicer deklarira, da bo nov plačni sistem zagotavljal, da vsaj v javnem sektorju nihče več ne bo zaslužil manj od minimalne plače.

Toda to se bo zgodilo šele čez leta. Zato ni čudno, da je gasilcem zavrelo. Kot so povedali sami, je bila kaplja čez rob obljubljeni dvig plač sodnikom. S tem so natančno opisali napako vlade. Ki pa je sama še vedno ne razume. 

Pravilen vrstni red, ki bi položaj vlade utrdil, povečal njeno družbeno in politično moč in ji navsezadnje omogočil brez konflikta priti do več denarja, bi bil torej naslednji:

Najprej — in to takoj — zvišati plače vsem, katerih plače so pod minimalcem. Nato zvišati plače tistim, ki so nad preživetvenim minimumom, a ne sodijo v elito. Nato dvigniti plače eliti. In na koncu dvigniti plače sebi.

Socialni mir in ugled

Če bi vlada ravnala tako, ne bi samo pridobila več moči, ampak bi zagotovila socialni mir in si povečala ugled do te mere, da bi si skoraj zagotovo zagotovila še en mandat. Hkrati pa bi z okrepljenim ugledom, močjo in položajem lahko tudi sebi zvišala plače. In to za več, kot si jih je zvišala zdaj. Temu ne bi ugovarjal nihče.

V družbah, ki temeljijo na domačijskem produkcijskem načinu, denar sledi moči in ugledu. In ne obratno. Zato mora tisti, ki vlada, v teh družbah najprej poskrbeti za druge.

In čeprav se zdi, da ta logika omejuje privilegije vladarjev, je v praksi res nasprotno. V sistemih, kjer si vladajoči ne zagotavljajo podpore s tem, da skrbijo za preživetje drugih, se njihova moč krepi do te mere, ki si je v drugih sistemih ne moremo niti predstavljati. To je, mimogrede, eden od Putinovih trikov.

Ob razumevanju teh enostavnih pravil se človek vpraša: se vladi iz lastne pogoltnosti — in pogoltnosti že tako ali tako privilegiranih — res splača žagati vejo, na kateri sedi? A kot rečeno: vlada ne razume, v kakšni družbi vlada. Z napačnimi potezami iritira ne samo gasilce, ampak velik del Slovencev. Arogantna logika, da ima parlamentarno večino, zaradi katere ji nihče nič ne more, je napačna. Slovenskim vladam se dogajajo vstaje. Pri tem parlamentarna večina ne pomaga.