Kaj mi bo domoljubje, ki me nagovarja, da moram sovražiti vsaj polovico države? Ta misel me je puščavniško prešinila, ko sem ležal sredi neskončnih peščenih sipin enega od Kanarskih otokov. Po ulicah so vihrale španske zastave, Španija se je takrat ravno prebila v finale svetovnega prvenstva. Celo tisti otočani, ki na Španijo ne dajo prav veliko, so prekipevali od španskosti.

Zrl sem v večno razpenjene valove Atlantika in vmes iz grde navade brkljal po telefonu, ko me je nenadoma zasul plaz blatnih komentarjev iz večno nesrečne domovine, ki se ne zna odločiti, ali bi raje bila žrtev ali heroj.

Kranjski čebelnjak

Kranjski čebelnjak je takrat še razdraženo brenčal po proslavi. Tisti proslavi. Spomini na Natalijo Kolšek, žvižge, na govora iz dveh nepovezanih vesolij in umetniške točke, ustvarjene za razdor, so bili še zelo živi. S prstom, mastnim od sončne kreme, sem brodil po mlakuži komentarjev, s katerimi so Slovenci žalili druge Slovence. Tudi tiste, ki jim je v tujini nekaj uspelo. Tudi športnika, ki mu je uspelo za Slovenijo, a ni naš. Ker je pretemen.

“Moja dežela, to je njena lepota …” mi je v mislih cinično zvenel refren popevke, s katero smo nekoč skromno in ponižno vabili tujce k nam. In pomislil, kako radikalno drugačen je odnos Slovencev do Slovenije od občudovanja, ki ga do nje čutijo tujci. Ko potuješ po svetu, prej ali slej nabašeš na nekoga, ki je Slovenijo že kdaj obiskal in bil nad njo navdušen. “Slovenija, 12 točk!” sta mi tisti dan ob bazenu dejala vzhičena naoljena Španca, soseda v apartmaju in ljubitelja Evrovizije, ko sta izvedela, od kod prihajam. “Krasno mora biti pri vas,” sta rekla. Skoraj sem se že nakremžil, a sem prikimal in pomislil, da imata v bistvu prav. Če ne veš, kako zlovešči znamo biti, se vse skupaj res zdi kot simpatičen zeleni raj.

Slovenci nad svojo državo v tujini nikoli ne tarnamo. Menim celo, da če želiš Slovenijo zares čutiti, jo moraš vsaj na kratek čas zapustiti in se umakniti iz zadušljive meglice priučenega negativizma. Ko v tujini poveš, da si Slovenec, te pogosto gledajo kot samoroga. Kot da si nekdo, ki je prišel iz polresnične zelene dežele z otočkom sredi jezera, športne velesile in valilnice imen, primernih za svetovni vrh. K sreči nihče ne ve, da bi sami sebe najraje požrli.

Nacionalni ali zgodovinski kompleks

Slovenca sem se vedno počutil najbolj ob obiskih v Bosni in Hercegovini. “Ljubi moji Slovenci. Vi ste tukaj edini zares v Evropi,” sem pred časom slišal sredi Baščaršije. Vihra časa je odnesla marsikaj, a nekaj bratskega občudovanja je ostalo. Tudi spomini na Muro, Rašico, Planiko, TAM, Fructal in na Bojane Križaje. “Ljubi moji Slovenci!” Kako malo naši nekdanji bratje vedo o tem, da na njih radi gledamo zviška. Na tujce nasploh. Razen če do njih čutimo nacionalni ali zgodovinski kompleks. Presenetljivo veliko oholosti v narodu s tako krhko samopodobo, da nenehno potrebuje potrjevanje in trofeje.

Kot vedno dobro sprejeti tujec sem v tuji državi razmišljal, kako se obnašamo do tistih, ki niso mi. O “jugovićih”, ki so včasih bolj, včasih pa prav nič naši. Kako hitro se začnemo na dopustu obnašati kot Dalmatinci, ko kramljamo s “svojim” natakarjem v najljubši konobi, s “svojim” ribičem v luki, ko razbijamo kozarce na silvestrovanjih v Beogradu ali ko se spoznamo na čevape v Sarajevu. Gre za skupno zgodovino, za družinske vezi, jezikovno bližino, glasbo, hrano, humor, spomine, delavske migracije — pa tudi vojne travme, predsodke, nostalgijo.

Jugovići

Do ljudi z Balkana smo pogosto bolj sproščeni kot do drugih tujcev. Mehkoba slovanske duše se hitro prelije in zlije. “Naši jugovići” so hkrati domači in tuji. Obožujemo hrvaško glasbo, bosanski humor, srbske zabave in filme, makedonsko hrano, balkansko neposrednost.

Doma pa jim očitamo, da so glasni, prostaški, celo leni — in jih pošiljamo domov. Ker niso dovolj srednjeevropski. Balkan je ogledalo, v katerem nočemo videti dela sebe. Nočemo videti juga, ki ga nosimo v praspominu. Odnos je močno odvisen tudi od razreda in konteksta. Če je nekdo iz nekdanje Jugoslavije zdravnik, umetnik, športnik, glasbenik, uspešen podjetnik — ali “naš znani obraz” —, ga hitro sprejmemo. Če je gradbeni delavec, čistilka, dostavljavec ali nekdo z močnim naglasom, pa dobi pod nos bistveno večjo porcijo domoljubja.

Za nekoga smo najbrž tudi mi jugovići, pomislim.

Nova pop beseda

Ljudi iz Bosne pogosto vidimo skozi prizmo shizofrene mešanice bližine in stereotipov. Bosance v Sloveniji dojemamo kot tople, duhovite, delavne, srčne — a tudi kot subjekte vicev o zabitosti. Pri Srbih se včasih pojavljajo politične in zgodovinske usedline. Hrvati so nam najbližji sosedje in obenem večni poletni partnerji v ljubezni in prepiru. Makedonci so pogosto sprejeti z naklonjenostjo, kot nekakšen topel, še mehkejši jug. Toše, ajvar in večne tragedije, ki terjajo sočutje. Če ste Kosovar ali Albanec, pa vas bomo najbolj veseli v pekarni. Slovenec bo tujcu iz Nemčije ali Francije zlahka odpustil, da ne govori slovensko.

Na tistem ležalniku mi je bila k sreči prihranjena neužitna razprava o slovenski šolski prehrani, ki za muslimanske otroke ne bi smela vsebovati svinjine — skupaj s pridigo zadirčnega poslanca, da v Sloveniji živimo v skladu s katoliškimi vrednotami. Kot da smo teokracija!

Ob tem sem se spomnil besed, ki mi jih je pred odhodom v intervjuju rekel Sašo Avsenik — star toliko kot Slovenija. Da je domoljubje to, da znaš ceniti, kar imamo. Ljudi da ima rad, žalostita pa ga politika in polarizacija.

V želji, da bi se imeli radi vsaj toliko, kot nas imajo radi drugi, sem na ležalniku ugasnil telefon in se spet zagledal med valove. Zdaj, ko sem že spet doma, kjer drug drugega še naprej pošiljamo k vragu, pa se pri vsem tem domoljubju — tej novi pop besedi (tudi če smo polpismeni) — spominjam, da sem nekoč, nekje bil na bregu oceana, kjer se je vsa ta slovenska godlja zdela pomirjujoče varno daleč. In kjer sem bil samorog iz lepe, prijazne dežele z otočkom sredi jezera. Dežele za dvanajst točk.