Za domovino se je imenoval časopis 5. armadnega okrožja v rajnki SFRJ, v katerega je spadalo bolj ali manj celotno ozemlje današnje Hrvaške. V tem okrožju sem v davnih 80. letih služil vojaščino. Zadnjih šest mesecev v uredništvu omenjene publikacije. Ta je že z imenom zahtevala lojalnost do (takratne) domovine.

Do te privilegirane pozicije — v prostorih vojaškega zapora v centru Zagreba — sem prišel po zvezah. Prav nič me ni sram priznati, da sem naredil vse, da bi si olajšal mukotrpno vojaščino, ki me je spravljala v obup. V zameno za dovolilnico za neomejeno prosto gibanje po Zagrebu sem v tistem obdobju napisal nekatere svoje najbolj lirične tekste. S soborci na pisalnih strojih smo prav tekmovali, komu bo uspelo prignati sprdavanje iz patetike poveličevanja vojske in oblastne ideologije najdlje, ne da bi urednika — ali kdorkoli drug — to opazila. Za domovino s sredincem naprej.

Med ljubeznijo in domovino

Mimogrede: ko sem pred leti v Beogradu srečal Josipa, enega izmed teh dveh urednikov — seveda oficirjev —, mi je povedal, da mu je bilo ves čas popolnoma jasno, kaj smo počeli.

Ko je na Hrvaškem izbruhnila vojna, je kapetan Josip, ki je bil po narodnosti Hrvat, poročen pa s Srbkinjo, ostal zvest JLA in končal v Beogradu. Njegov sourednik, kapetan Bojan, ki je bil, ravno obratno, po nacionalnosti Srb, poročen s Hrvatico, pa se je pridružil hrvaškemu Zboru narodne garde.

Eno je ljubezen do domovine. Nekaj drugega pa je, ko te življenje prisili izbrati med ljubeznijo in domovino.

“Vaša domovina je Italija”

O povsem drugačnem konceptu domovine v svoji knjigi Domovine (Homelands: A personal History of Europe, 2023), pa piše britanski zgodovinar Timothy Garon Ash. Za avtorja domovina ni unitaren in ekskluziven koncept, ki temelji na krvi in ozemlju, ampak skupnost, ki omogoča tudi več identitet ali domovin — zato množina v naslovu — in temelji na pripadnosti skupnemu sistemu vrednot.

Spet drugače je o tem razmišljal ameriški pevec Marvin Gaye v svoji pesmi Wherever I Lay My Hat (Is My Home).

Pri zgornjih razmišljanjih gre samo za tri naključne asociacije, ki so mi prve prišle na misel ob spremljanju “škandala”, ki so ga sprožile besede slovenske predsednice zamejskim dijakom v Trstu. “Vaša domovina je Italija,” je izjavila Nataša Pirc Musar — in sprožila val zgražanja in obsodb. Predvsem seveda v Sloveniji.

“Hodte z Bohom nu Marijo!”

Med zamejci sem prva leta svojega življenja preživel tudi sam. Te kraje, odkoder izhaja očetova družina, sem tudi pozneje redno obiskoval. V vrtec sem hodil v tržaški četrti Rojan k sestram vrtnaricam, ki o domovini niso prav veliko govorile. Nune so nam več govorile o tem, da bodo otroci, ki jih starši ob nedeljah ne peljejo k maši, končali v peklu. To me je še posebej skrbelo, saj ob nedeljah res nismo šli pogosto v cerkev, temveč k očetovemu prijatelju Dragu v Dolino pri Trstu. Drago je bil partizan, ranjen v bitki za Mrkonjić Grad. V Dragovi hiši je molila samo nona. Na povojnih volitvah za to, da bi zmagala Komunistična partija Italije, pozneje pa za to, da bi se razposajena paglavca — namreč moj brat in jaz — čimprej spravila iz hiše. “Hodte, hodte, z Bohom nu Marijo,” nam je s stisnjenimi ustnicami mahala ob odhodu.

Drago je bil navezan na Jugoslavijo. Med zamejci ni bil edini, ki je osamosvojitev spremljal s precejšnjo mero nelagodja. Ni šlo samo za ideološka stališča. Mnoge je skrbelo, kaj se bo zgodilo, ko ne bo več močne sosednje države, ki jih je politično in finančno podpirala — čeprav je seveda imela tudi svojo računico.

Zamejci in tumejci

O nekaterih stranskih posledicah, ki jih je imela ta tesna povezanost (dela) zamejcev z matično domovino, mi je pred leti razlagal vidni predstavnik slovenske manjšine. Če si ves čas obrnjen samo proti Ljubljani, potem državi, katere državljan si, kažeš hrbet. To ni dobro. Smo Slovenci, je govoril, del slovenskega naroda in kulturnega prostora. Vez s Slovenijo in podpora Slovenije sta pomembni, a če želimo biti uspešna in dinamična skupnost, potem moramo svoj uspeh in razvoj graditi v državi, v kateri živimo. V njej in z njo.

V bistvu je povedal nekaj zelo podobnega kot pred dnevi predsednica. Je pa res, da imajo te besede večjo težo, če pridejo od zamejca samega, kot pa če jih tumejec razlaga zamejcu.

Mnogi so predsednici očitali, da je govorila o domovini, morala pa bi o državi. To verjetno drži. Morda je šlo samo za lapsus. Domovina ni pravni termin, ampak politična in čustvena referenca. In ker gre za politiko, pomešano s čustvi, je domovina tudi eden izmed najbolj navdihujočih, a tudi zlorabljenih pojmov.

Za domovino se žrtvujejo junaki in za to dobivajo spomenike. Za to si zaslužijo naše spoštovanje, hvaležnost in spomin. Po drugi strani pa je patriotizem — če lahko uporabim to zlajnano, pa vendar zimzeleno krilatico britanskega pisca Samuela Johnsona — pogosto zlorabljen kot “zadnje zatočišče za barabe”.

Predsednici ni veliko očitati

Ker je pojem domovine čustvena kategorija, ki si jo vsak — od Josipa in Bojana pa do Marvina Gaya — razlaga in jo čuti po svoje, lahko s sklicevanjem nanjo hitro zabredemo. Še posebej v političnem kontekstu in če domovino povezujemo z etnično pripadnostjo.

Neglede na to pa menim, da predsednici — razen morda nepreciznosti — ne moremo veliko očitati. Glede njenih kritikov v Sloveniji nisem docela prepričan, ali jih je res vodila iskrena skrb za zamejce ali pa se preprosto niso mogli upreti skušnjavi, da predsednici prilepijo focko. He-he-he.

Teza, da so zamejci državljani Italije, katerih domovina pa je Slovenija, bi logično pomenila, da imamo v Italiji dve kategoriji državljanov. Tiste, katerih domovina je Italija, in tiste druge. Si lahko predstavljate, kako bi reagirali, če bi v Trst prišel italijanski predsednik in zamejcem zabrusil, da Italija ni njihova domovina? Še tem bolj, ker se je italijanska država v preteklosti do njih tako tudi pogosto obnašala.

Kleni in nekleni?

In kaj se zgodi, če doktrino povezovanja domovine z etnično pripadnostjo uporabimo na nas samih? Ali tudi v Sloveniji poznamo več kategorij državljanov? Klene in neklene? Tiste, ki so po krvi Slovenci in katerih domovina je Slovenija, in tiste, ki že od nekdaj živijo tukaj ali pa so njihovi predniki že generacije nazaj prišli k nam? Ali je njihova domovina — jus sanguinis ad perpetuam — izključno in za veke vekomaj nekje drugje?

Zdi se mi, da v Sloveniji še nismo docela ponotranjili dejstva, da imamo svojo državo. V demokratični državi je temeljni status, iz katerega izhajajo vse pravice in svoboščine, državljanstvo, ne etnična pripadnost. To ni v konfliktu z ureditvami, ki manjšinam priznavajo dodatne pravice in zaščito. Ne dovoljuje pa sistema, v katerem bi večinski narod imel po defaultu privilegiran položaj nad manjšinami. Kot je to primer v Izraelu.

Matica in nematica

Seveda to ne pomeni, da ne spoštujem ljubezni do domovine. Gre za močno in praviloma plemenito, čeprav pogosto zmanipulirano čustvo. Predlagam, da ljudem dopustimo, da imajo ne samo eno, ampak tudi dve ali celo več domovin, če se tako počutijo. Kot Timothy Garton Ash.

Že sam izraz “matična domovina”, ki ga tako pogosto uporabljamo v povezavi z zamejci in slovenskimi izseljenci, kaže na to, da domovina ni nujno samo ena, ampak sta lahko najmanj dve. Matična in nematična.

Zamejski Slovenci so neizpodbitno del slovenskega naroda in kulturnega prostora. Zato potrebujejo in si zaslužijo našo pozornost in podporo. Vezi z zamejci so pomembne. Zanje in za nas. A če že moramo na vsak način govoriti o domovini, to ni v nasprotju z dejstvom, da je — kot je rekla predsednica — domovina slovenskih zamejcev Italija. Oziroma, če mi sama dovoli, tudi Italija.

Identiteta z vezajem

Kako to udejanjiti v današnjem svetu in Evropi, je bila naloga skupine “eminentnih oseb”, ki so leta 2011 pod vodstvom nekdanjega nemškega zunanjega ministra Joschke Fischerja pripravile poročilo Živeti skupaj: Različnost in svoboda v Evropi. Med “eminentnimi” je bil tudi omenjeni Timothy Garton Ash. Eno od priporočil skupine je predlagalo “identiteto z vezajem” — namreč kot odgovor na tradicionalno vztrajanje pri samo eni, izključni in izključevalni identiteti, v kateri se vse več Evropejcev ne znajde in ki povzroča mnoga trenja in konflikte.

V zadnjih dvanajstih letih se je v svetu zgodilo marsikaj, predvsem veliko zaskrbljujočih stvari. Poročilo v tem času ni izgubilo svoje aktualnosti. Prej nasprotno. Lahko nam pokaže pot do sožitja, v katerem so zamejski Slovenci ne samo Slovenci ali samo italijanski državljani, ampak del obeh in most med obema skupnostnma, kulturama, narodoma in identitetama. Na škodo nikomur in za obogatitev vseh.

Je pa res, da bi bilo v luči zgodovine, v kateri italijanska država pogosto ni bila prijazna do slovenske manjšine, primerneje, če bi sporočilo zamejcem, da je njihova domovina tudi Italija, v Trstu prišlo iz ust italijanskega predsednika Mattarelle. S predsednico bi se pri tem lahko prijela za roke in skupaj odšla na našo stran meje, kjer bi predsednica s podobnim sporočilom nagovorila še pripadnike italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji.