O Grenlandiji se v zadnjem času veliko govori in veliko piše, zato se ne morem upreti skušnjavi, da o njej nekaj povem tudi sam. Na Grenlandijo me vežejo prav posebne vezi. Bil sem namreč tam. Službeno, ampak o tem kasneje. In preden se začnete oglašati, da en obisk še ne prinaša pravice do posebnih vezi, se spomnite, da Grenlandija ni kot Vrhnika ali Celje ali München, kamor pogosto greš, vsaj mimo, tudi če nočeš tja. Grenlandija je daleč in za njo ni ničesar več. Figurativno, seveda — razen za flateartherje.

Ne tako zeleno

Pred menoj je Grenlandijo obiskal Erik Rdeči, ki je dobrih deset stoletij nazaj zaradi težav z zakonom taval po severnih morjih in pristal na velikem kosu zemlje, pokrite z ledom. Teritorij je poimenoval Zelena zemlja — da bi tja privabil čim več naseljencev. Ta nateg še danes uporabljajo mnogi nepremičninski posredniki po celem svetu.

Ni podatkov, ali je Eriku Rdečemu s promocijsko zvijačo uspelo kogarkoli prelisičiti. Vsaj ne do Donalda Oranžnega, še enega nepremičninskega posrednika z imperialističnimi ambicijami, ki se očitno ne more upreti skušnjavi zelenih površin, na katerih bi lahko bilo urejeno igrišče za golf. Redke so zemlje, kjer še ni. Predstavljajte si razočaranje, ko se je z nedavnega obiska Grenlandije vrnil njegov sin. “Oči, v bistvu sploh ni tako zeleno, kot smo mislili, da je.”

Kakorkoli že, med prihodom Erika Rdečega in mojim obiskom Grenlandije je tam živel tudi očetov prijatelj Tarzan Mikkelsen. Zakaj so mu rekli Tarzan, kako sta z očetom postala prijatelja in zakaj je pristal na Grenlandiji, kjer je bil učitelj, je zgodba za kdaj drugič. Je pa Tarzan očetu predstavil eno od najpreciznejših pojasnil danske družbene in politične mentalitete. Ko ga je foter enkrat vprašal, zakaj na Danskem nikoli ni bilo revolucije, je Tarzan odgovoril, da so bili dvakrat ali trikrat zelo blizu, pa je potem vedno začelo deževati.

Tarzan in Tarzan

Tarzana Mikkelsena ne omenjam samo za to, da bi poudaril tesne vezi, ki jih čutim do Grenlandije, ampak tudi zato, ker mi daje iztočnico za zgodbo o še enem Tarzanu. Tudi ta ni nosil tangic iz leopardje kože. Ta zgodba sicer nima nobene zveze z Grenlandijo, a je predobra, da ne bi izkoristil edinstvene priložnosti, da vam jo prodam.

Pred leti je bil namreč v vladi Črne gore minister za kmetijstvo možakar, ki mu je bilo ime Tarzan Milošević. Za razliko od soimenjaka Mikkelsena so črnogorskemu Tarzanu ime izbrali starši ob rojstvu in ne prijatelji ob pivu. V nekem intervjuju za črnogorsko javno televizijo ga je novinarka spraševala o pripravah na članstvo v EU na področju kmetijstva. Ko sta prišla do konca, pa se le ni mogla upreti skušnjavi in ga je vprašala, ali je kdaj v življenju imel težave zaradi svojega imena.

Stroge lektorje Večera prosim, da enkrat naredijo izjemo in njegov odgovor pustijo v originalu. “Zašto?” je presenečeno dvignil obrvi minister Tarzan. “Pa nijesam ja od onih Miloševića.”

“Je to Evropa?”

Ampak gremo nazaj na Grenlandijo — in pred tem še v pisarno nekdanjega in sedaj že pokojnega predsednika Parlamentarne skupščine Lorda Russella-Johnstona.

Bilo je petindvajset let nazaj, v prvih dnevih tega tisočletja in proti koncu njegovega mandata, med katerim sem bil njegov politični svetovalec in pisec govorov.

Russell je bil strasten podpornik liberalne demokracije ter ljubitelj pisanja razglednic, bordojca, kitajske hrane in potovanj. Na zidu za pisalno mizo je imel obešen velik zemljevid Evrope. V vsako državo, ki jo je obiskal, je zapičil barvasto buciko. Takrat mu je počasi začelo zmanjkovati tako držav kot bucik.

Russell je s pogledom zamišljeno taval po zemljevidu, ko se je naenkrat zdrznil, skočil s stola in s prstom pokazal na Grenlandijo. “Tam še nisva bila. Je to Evropa?”

“Je in ni,” sem odgovoril s preciznostjo, ki jo pričakujemo od izkušenih političnih svetovalcev. “Je povezana z Dansko, a ni del Evropske unije.” Ker je bil Russell vidno razočaran, sem hitro dodal, da prebivalci Grenlandije vsekakor uživajo zaščito Evropske konvencije za človekove pravice.

In tako sva se nekaj tednov kasneje znašla na letalu, ki naju je iz Københavna peljalo proti letališču Kangerlussuaq, takrat edinemu na Grenlandiji, kjer so lahko pristajala širokotrupna letala. Priprave na potovanje niso bile enostavne. Pa ne samo logistično, ampak tudi zato, ker je danska vlada z nemalo sumničavosti pospremila Russellovo idejo, da odleti na Grenlandijo in se s tamkajšnjimi prebivalci pogovarja o človekovih pravicah. Kdo bi vedel, zakaj.

Enkratna izkušnja

Kangerlussuaq je pikica sredi bele praznine. Tamkajšnja infrastruktura —vsaj takrat — je bila skromnejša od letališča v Portorožu, le da je bila vzletna steza malo daljša. Na enem koncu piste je bilo poslopje, v katerem so bile letališke službe, na drugem pa nekaj aluminijastih barak, ki so tam ostale še iz časov, ko je bil Kangerlussuaq ameriška vojaška baza. Med letališčem in “mestom” je vozil mestni avtobus številka ena. Po voznem redu bi na letališču morala počakati uro in pol — do leta z manjšim letalom v prestolnico Nuuk.

Ta ura in pol se je na koncu raztegnila na dan in pol. “Ko prideš na Grenlandijo,” me je prijazno podučila uslužbenka na okencu, ko sem se prišel pritoževat nad zamudo, “z zapestja snameš uro in si natakneš koledar.”

Med čakanjem na let sem imel priložnost za vožnjo z avtobusom. Vozil ga je starejši možakar, s katerim sva se zapletla v pogovor. Povedal mi je, da je rojen na Danskem in da je prvič prišel na Grenlandijo kot mladenič ter po nekaj mesecih skoraj znorel od dolgčasa. Po vrnitvi na Dansko pa se je začelo hrepenenje po povratku. Temu pravijo grenlandska mrzlica. Zdaj že desetletja vozi avtobus v Kangerlussuaqu. In je srečen kot pingvin.

Po povratku na letališče me je pričakala novica, da leta ta dan ne bo. Za takšne primere imajo v delu letališkega poslopja manjši hotel. Russell je dobil predsedniški apartma, mene pa so poslali v iglu ob pristajalni stezi. “Te priložnosti ne smeš zamuditi,” mi je dejal Russell, s ključem svojega razkošnega domovanja v roki. “To bo enkratna izkušnja.”

“Če bo tako enkratna, jo prepuščam tebi,” sem odvrnil z arogantnostjo, ki je ne pričakuješ od izkušenih političnih svetovalcev. V odgovor je Russell zamomljal nekaj osornega, kar se je slišalo kot “prostak” ali morda “prostata”. Po mojem je rekel to drugo, ker iglu ni prenočišče za ljudi, ki z lulanjem ne zdržijo do jutra. 

Resocializacija

Naslednjega jutra sva končno odletela v Nuuk. Iz letala je bilo videti zelene bloke socialnih stanovanj, ki so zelo spominjali na naselja v delavskih predmestjih Københavna. Arhitekturni simbol danske politike do staroselcev, ki so jih v preteklosti iztrgali iz njihovih naravnih okolij, da bi jim omogočili uživati sadove danske države blagostanja. Ali jim po potrebi tudi odvzeli otroke in jih poslali v civilizirano Dansko. Vse z najboljšimi nameni, seveda. 

Krivično bi bilo trditi, da se odnos danske vlade ni spremenil, a posledice preteklih ravnanj so še vedno prisotne. Veliko je alkoholizma in družinskega nasilja.

O tem so nama pripovedovali ob obisku pravkar odprtega prvega zapora na Grenlandiji. Do takrat so obsojence pošiljali na prestajanje kazni na Dansko. To je še povečevalo stisko in onemogočalo kasnejšo integracijo v družbo. Zapor v Nuuku je bil moderen in odprtega tipa. Ženske in moški so bivali v skupnih prostorih. “Tako je dosti bolj človeško in lažje,” je pojasnil upravnik: “Veliko pozornosti posvečamo spoštovanju med spoloma. To je ključno za njihovo kasnejšo resocializacijo. Žal so kapacitete premajhne. Že takoj ob odprtju je nastala dolga čakalna vrsta za prestajanje kazni.”

“Nič čudnega,” je pripomnil Russell. Jaz pa sem ga diskretno dregnil s komolcem, kot se za izkušenega političnega svetovalca spodobi.

Mestni avtobus številka 1

Med obiskom sva se srečala tudi z vodstvom grenlandske vlade in parlamenta. To je bila prilika za spoznavanje nove Grenlandije, samozavestne in odločne, da si izbori dolgo zanemarjano spoštovanje in pravice. Te Grenlandije, ki je petindvajset let kasneje še močnejša, kot je mogoče sklepati iz njenih odgovorov na imperialistične napovedi Donalda Trumpa.

Kaj se bo izcimilo iz njegovih ozemeljskih ambicij, danes seveda še ne moremo vedeti. Ni pa nobenega dvoma, kaj si o tem mislijo prebivalci Grenlandije. Na koncu vendarle dvomim, da bo Grenlandija postala del ZDA. Lahko pa Trump odide na Grenlandijo. Če se mu — bognedaj! — spet kaj zalomi in bo prišel navzkriž z zakonom, se bo tako kot že Erik Rdeči dolgo pred njim moral skrivati pred roko pravice v belih grenlandskih prostranstvih. “Pa nijesam ja od onih Trumpova.”

In tudi če bodo Trumpa zašili, mu bo v grenlandskem arestu gotovo precej bolje kot v domačem. Ali v Salvadorju. Prevzgojni program mu je tako rekoč pisan na kožico. Morda ga zagrabi grenlandska mrzlica. Namesto da ropota in razgraja v Beli hiši, bi lahko do konca življenja v miru vozil mestni avtobus številka ena v Kangerlussuaqu. In vsi bi bili srečni kot pingvini.