Skoraj kot izredna vest! Luka Dončić je podprl Palestino! “Free Palestine! Posnetek slovenskega megazvezdnika se je bliskovito razširil po družbenih omrežjih, z mnogimi komentarji. Vsak je zgodbo postavil v lasten interpretacijski ali vrednostni okvir. Neznani “avtorji” so Dončiču v roke prilepili palestinsko zastavo in zapis podpore.

Resnica je zelo daleč: originalna fotografija je bila posneta 27. januarja po tekmi proti Atlanti Hawks. 73 točk je zadel, klubski rekord in četrti najboljši strelski izplen v zgodovini lige. Na bel list je košarkarski as, ki v NBA blesti v dresu franšize Dallas Mavericks, zapisal magičnih 73.

Le nekaj se jih je vprašalo, ali je fotografija s palestinskimi simboli pristna, resnična. Ni! Je fejk, laž, manipulacija, tudi propaganda. Fotomontaža skratka. Ta je kot žanr v novinarstvu poznana že zelo dolgo. Je legitimna, če je primerno označena in uporabljena v primernem kontekstu. Nemalokrat je del satire.

Cilj opravičuje sredstva

Ni nevsakdanje, če se znani in vplivni opredeljujejo do najbolj izpostavljenih političnih in družbenih vprašanj. A Dončić se v tem primeru ni. Četudi bi si to lahko mnogi želeli. Pika.

A nekdo je pod lažno objavo zapisal: nič hudega, vseeno moramo deliti naprej, enako počnejo tudi podporniki izraelske strani. Vse je skratka dovoljeno. Cilj opravičuje sredstva. Tudi po opozorilu, da ne ustreza dejstvom, se je slika širila naprej. Resnica ni več obča, fundamentalna valuta demokratične skupnosti. Zavezanost resnici kot civilizacijska pridobitev, za nekatere biblična zapoved, ni norma, družbena higiena, postulat transparentnosti. Smo v času postfaktične “demokracije”. Fotografske manipulacije so resda stare desetletja in so bile propagandno orožje v mnogih vojnah — in to že dolgo pred pojavom umetne inteligence (AI), ki je tovrstnim praksam izkrivljanja realnosti dala izjemen pospešek. Manipulacije so s silovitim razmahom AI dobile še širši dostop do video- in avdioformatov. Družbena omrežja so prostor, kjer se tovrstne fabricirane vsebine — ki imajo svoj cilj in namen — širijo brez selekcije, brez filtra.

Laissez-faire

Leta, ko je v medijski panogi veljalo načelo laissez-faire, torej da bosta trg in samoregulacija dovolj, so pustila posledice. Dezinformacija je postala novodobni žanr v izmaličeni panogi, kjer so urednikom in novinarjem pripisali perspektivo poti na smetišče zgodovine, v muzej ali vsaj med butične poklice. Z diskreditacijskimi in demonizacijskimi macolami so mnogi politiki in centri moči — popolno posploševanje bi bilo seveda krivično — udarjali po novinarstvu ravno zato, da bodo lahko po novih kanalih izvažali in razširjali “mojo resnico”. Če ne ustreza dejstvom, toliko slabše za dejstva! AI je zgolj novo, izjemno učinkovito orodje obvladovanja vsebin in njihove fabrikacije. Učinki širjenja so danes takojšnji.

AI je revolucija

Lažni pornografski posnetek Taylor Swift je na omrežju X (bivšem Twitter) dosegel 47 milijonov ogledov, preden ga je bil uporabnik, ki ga je delil, prisiljen odstraniti. Ustrezne regulacije poblaznelega medijskega okolja v resnici še ni ali je v povojih. Akt o svobodi medijev je bil sprejet leta po tem, ko so spletni giganti medijski prostor že spremenili do obisti, seveda po svoji meri. Umetna inteligenca, ki omogoča prikrajanje in prisvajanje realnosti, kjer je nemogoče “s prostim očesom” ločiti resnico in laž, je revolucija. A za revolucijo še vedno stoji človek. Tam moramo iskati odgovore, ali je/bo (uporaba) AI dobra ali slaba. Zaradi razvoja AI se prerokbe o smrti novinarstva še stopnjujejo. Če bodo mediji in s tem novinarstvo še naprej podvrženi čisti poslovni logiki in na (ne)milost lastnikov platform (Google, Meta …), ki so postali največji in samozadostni plejerji industrije, obeti za poklic, definiran kot steber, branik demokracije in odprte družbe, niso dobri.

Vau-efekt

Tudi to je eden od previsov zgodovine, o katerih je nedavno za Večer govorila sociologinja Ksenija Vidmar Horvat. Novosti, izumi, pridobitve, ki jih prinašajo tehnologije, imajo vau-efekt, v resnici so fascinantne, izjemne, game changer. Spreminjajo zakonitosti igre. Pogumno in odprtih glav se je treba z njimi soočiti, jih upoštevati, uporabiti v delovnih procesih. V veliki meri lahko pomagajo izboljšati novinarstvo v njegovih temeljnih funkcionalnostih (pri odkrivanju zgodb, pridobivanju informacij, podatkov, njihovem povezovanju, vizualizaciji, poznavanju občinstva in njegovih navad …), lahko ga razbremenijo rutinskih in ponavljajočih se nalog (denimo pri distribuciji, obdelavi vsebin …). Tako lahko novinarski kolektivi najdejo dodatni čas za analitično, poglobljeno, preiskovalno delo v službi javnosti. Roboti ne bodo šli na teren, postavljali vprašanj, pokazali občutka, empatije v zgodbah, kjer je to potrebno. Programi ne morejo zamenjati novinarjev, ki so sposobni abstraktnega, kritičnega mišljenja. Algoritmi ne znajo sprejemati odločitev v skladu s profesionalnimi standardi in etiko, izkušnjo kot uredniki, ljudje z novinarsko kilometrino. Umetna inteligenca ni in ne bo substitut socialne, tudi čustvene inteligence. Celo več: AI je lahko v družbi, kjer novinarstvo in drugi imunski sistemi družbe odpovedo ali so načrtno onesposobljeni, celo skrajno nevarno sredstvo v rokah politike in/ali drugih centrov moči za širjenje manipulacij, laži, razdora, nemira, jeze, razočaranja …

Nismo reagirali

Ta film poznamo, a se nismo zdrznili (dovolj), reagirali. Zdaj, pred evropskimi volitvami, na katere EU ne odhaja v ravno dobri formi, se vrti spet. Tropi trolov, ki širijo dezinformacije in vcepljajo politično instrumentalizirano agendo v javno razpravo pod krinko novinarstva, še niso bili nikoli tako dejavni, prav tako hekerji v službi “višjih interesov”. Evropske družbe in države so pred velikimi dilemami z usodnimi posledicami: ali bodo v vse bolj kompleksnem in toksičnem okolju vzpostavile oziroma obnovile red, pravila, varovalke, nadzor, regulativni okvir, ali pa se bodo naprej pogrezale v avtoritarno, mračnajško, antirazsvetljensko atmosfero, ki jo je človeštvo nekajkrat že želelo pustiti za seboj. V tej postdemokraciji vulgarno-avtoritarnega tipa lahko Dončića pač zlorabimo za kakršnokoli kampanjo, hlinimo seks s Taylor Swift in dopuščamo, da nas žrejo nenasitni troli z internetnih farm 21. stoletja.