Hrvaška pisateljica mlade generacije Dora Šustić v svojem romanesknem prvencu Psi odstira številne plasti osebnosti, pretkane z raznolikimi izkušnjami. Gre za dekle, ki zapusti domačo Reko in se odpravi študirat filmsko režijo v Prago. Tam piše roman in se zaplete v strasten odnos s turškim fotografom, ujetim v žalovanje za pokojno ženo iz Andaluzije. Pripovedovalkina zgodba je hipnotična pripoved o neustavljivem hrepenenju in notranjem razkolu milenijske generacije, ki se ne more znebiti razpetosti med materialnim obiljem in duhovno praznino, emancipacijo in seksualno svobodo. Roman Psi brez ovinkarjenja odkriva trenutke samodestruktivnosti in mladostniške vznesenosti.

Dora Šustić (1991, Reka) je pisateljica, scenaristka in filmska ustvarjalka. Diplomirala je iz politologije na Univerzi v Ljubljani in magistrirala iz scenaristike na FAMU v Pragi. Roman Psi (2022) je bil nominiran za najboljši hrvaški roman in za nagrado Meša Selimović za najboljši roman.

Dora Šustić: Psi • 1.

“Nimam še enaindvajset let. Ne bom obstala, zlomila se bom. Vse življenje bom živela med posmehom. Premetavalo me bo gor in dol med temi moškimi in ženskami s togimi obrazi in lažnivimi jeziki kot košček plutovine na razburkanem morju. Kot las morske trave me sune stran vsakokrat, ko se odprejo vrata. Pena sem, ki se preliva in polni najdrobnejše razpoke v skalah z belino; in sem tudi dekle, tukaj v tej sobi.”

Virginia Woolf: Valovi

Sledim galgosom. Živim v Andaluziji, v belih vaseh. Zima je.

Hodim po ulicah, označenih z mozaiki iz mavrskih ploščic. Predstavljam si kraje, kjer sta se poljubljala. Ko se barve obzorja stapljajo nad plažo in odražajo dobro znano žensko silhueto, sledim njunim sencam. Predstavljam si, kakšna človeka sta bila pred vsem, kar se jima je zgodilo. Predstavljam si, kakšen je bil, ko je bil srečen, kako je bil videti ob pogledu na Atlantik, kako sta se ljubila na peščeni plaži, ki je dišala po pomarančah in soli. Čigava ideja je bila zapustiti Prago, sem pozabila. Ne spomnim se vsega, kar mi je povedal o njej, a bolj ko grem na jug, pogosteje vrejo na dan spomini in njegove povedi postajajo moje spremljevalke.

Poskušam se izogniti obsedenosti, za to gre. Ampak on je z mano na tem potovanju. Ves čas je tu. Soseda je rekla, naj ga pustim v stanovanju kot najljubšo obleko, ki se jo bojiš vzeti na pot, da je ne bi izgubil, jaz pa sem ga namenoma vzela s sabo. Dala sem ga v torbo skupaj z dnevnikom in Džamilino ljubeznijo in ga nosila povsod, po letalih, vlakih, avtobusih, javnih straniščih, lokalih, gostilnah, hotelih, ulicah, posteljah. Prezirala sem vse, ki so mi govorili, da čas celi vse rane, neumno floskulo, ki so jo prebrali na internetu. Kako lahko čas zaceli rane, ki jih je sam ustvaril? Napačen čas, napačen timing, zgrešena zgodba, fotografija, ki ne obstaja. Čas ničesar ne celi, čas samo zaplete. Če bi tisto jutro, ko je odhajal, kaj rekla, karkoli, se odprla, jokala, ga skušala prepričati, naj ostane, če bi bila iskrena, manj sramežljiva, manj mlada, bi ga morda obdržala ob sebi, morda bi se usedla in zajtrkovala kot pravi pravcati par, se spustila v lokal pri njegovi stavbi na pecivo in kavo kot vsak ponedeljek, morda bi šla na predavanje, on bi snemal, zvečer pa bi se spet srečala v njegovem stanovanju, morda bi to ponovila naslednji dan, dan zatem in teden zatem, morda bi še vedno živela v istem ritmu in ponavljala dneve, ki niso bili brez smisla kot vsi dnevi po njegovem odhodu. Morda bi mu moje besede dokazale, da v življenju obstaja kaj več od valjanja v blatu samopomilovanja, hrepenenja, kesanja in krivde, da življenje ni brezciljno plavanje po dreku, ampak zamah skozi modrino oceana, vsaj včasih, ko ga živiš v dvoje; da so jutra lažja in zbujanje mehkejše v toplini, ki jo ustvarjata dve oprijemljivi telesi, ker tako človek ogreje dan; morda bi se navadila eden na drugega, svojo mladost bi prilagodila njemu, res bi, učila bi se potrpežljivosti in morda bi, na koncu, ko bi kadila cigarete pred odhodnim terminalom, znala reči tisto, kar je hotel slišati.

Mogoče nisem bila njegova zadnja. Mogoče je bil to njegov način, da se je poslovil od sveta, da se je nafukal do smrti. Morda je bil sprevržen sadist, ki je želel s svojo žalostno spermo okužiti čim več naivnih trap in tako nikoli oditi, morda je bil ves čas tak, morda je bil le še eden od tistih mačo egoistov, ki so hodili po Zemlji kot bogovi z velikim kurcem.

Ampak o mrtvih le najboljše, naj tako tudi ostane.

V predmestju Jereza, na poti v Cádiz, srečam galgose. Potepuške, sestradane. Strmim v njihova rebra, čutim jih pod konicami prstov, najdevam jih v tistih utorih, v luknjah, v katerih se je izgubljal. Galgosi brez mesa imajo pogled izmučenega človeka, ki ga zabava le še misel na konec. Na avtobusni postaji obkrožajo potnike, ki čakajo na vkrcanje; vrtijo se okoli nog debelih Špank in se slinijo nad njihovo maščobo. Na njegovih fotografijah sem naletela na identične prizore, posnete z nizkega rakurza; iz neznanih raz­logov jih nosim v torbi tudi na izlet v Jerez. Končno bi se jih lahko znebila. Jih dala galgosom, da jih pojedo in ponoreli od lakote pofukajo lastne portrete v upanju, da bodo ohranili vrsto.

Galgo me gleda. Tudi jaz ga gledam, srečna, da naju ločuje okensko steklo avtobusa. Odprem knjigo na strani, ki prikazuje pogled od blizu na dva mladiča, ki si ližeta tace; brat in sestra, tako sem ju imenovala, eden rjav, drugi svetel, kot pes, ki strmi vame skozi okno avtobusa. Samo da je ta sam, jezen in star, zapuščen, brat in sestra na sliki pa sta mlada, zdrava in imata drug drugega. Tudi ko prikazujejo grdo, je na fotografijah vedno nekaj lepega — vzhičenje očesa izza vizirja, dokaz človekove nezmotljivosti pri iskanju popolnega presečišča prostora in časa, tistega enega in edinega popolnega trenutka. Čas ostane, ujet na celuloidnem traku.

Avtobus spelje in zapustim galgose, čuvam jih v torbi, stiskam jih na fotografijah; svojo živčnost vtisnem kot opomnik, da obstajam na trdem mat papirju knjige, ki jo bom jutri v Cádizu pokazala Isabel.

2.

Imela sem enaindvajset let in z vlakom sem se peljala v Prago. Sonce je sijalo skozi umazana stekla starih češkoslovaških vagonov, skozi okna katerih so potniki opazovali naravo in pihali ven cigaretni dim. Potovala sem sama, mačkasta in preobremenjena s količino prtljage. Kupe je smrdel po pelinkovcu in pivu, s katerim smo prejšnjo noč zalili moj odhod na študij filma. Poslovilno darilo presenečenja mojih prijateljic je bila skupna tetovaža, ki me je še vedno pekla po rebrih in zaradi katere sem se počutila kot nova oseba, kot da sem pokopala tisto naivno in sramežljivo piflarko, ki me je že od prvega razreda morila s svojimi zadržki. Bila sem samozavestna, prepričana o novi sebi, vpijala sem poletno sonce in slutila pravo življenje.

Po Sloveniji in Avstriji je vlak hitel po monotonih čeških ravnicah. Obzorje je postajalo bolj ravno, tirnice starejše, sprevodniki pa resnejši in bolj okrogli. Pred potovanjem so mi povedali, da so Čehi simpatični ljudje in naj me ne skrbi zaradi neznanja jezika, ker vsi že več generacij preživljajo počitnice na Hrvaškem in razumejo nekaj hrvaških fraz. Prav tako imajo zelo radi Hrvate, še posebej Hrvatice.

Nisem se bala nezmožnosti komuniciranja. Veselila sem se, da bom postala ta eksotična tujka, ki diši po morju in svojo neuravnovešenost upravičuje z južnjaškim temperamentom.

Nekje v bližini Brna se je vlak nenadoma ustavil. Predramila sem se; glavo sem imela več ur ob hladnem oknu, hrbet zvit, rit pa zavaljeno v sedež, prevlečen s prašnim blagom. Nahrbtnik s higienskimi potrebščinami, ličili in kozmetiko je padel z rešetkaste police in mi priletel v glavo. Vstala sem, ga postavila na svoje mesto in začutila togost v celem telesu. Pretegnila sem se, pokukala skozi okno v meglico neznanega območja in opazila policijske luči. Motile so brezosebnost tistega jesenskega dne. V sosednjem kupeju je neka starejša rdečelasa ženska z utrujenim izrazom na obrazu in izsušeno vijolično šminko na ustnicah vidno vznemirjena strmela skozi okno v isti pozi kot jaz. Obrnila sem glavo na drugo stran in na levi zagledala še veliko potnikov, ki so gledali skozi zamegljena okna in iskali razlago za neprijeten zastoj.

“Kaj se je zgodilo?” sem po angleško vprašala rdečelasko, ki je na to samo skomignila z rameni in se vrnila v svoj kupe, medtem pa zmajevala z glavo. Nekaj je komentirala po nemško, in ker ne znam niti besede nemško, sem še naprej strmela v meglo, v razpršene modro-rdeče oblake policijskih luči.

Modřice — je pisalo na modri tabli nad nizko hišico. Usedla sem se nazaj na svoj sedež in srknila požirek vode. Posegla sem po vrečki z mandlji, a je bila prazna; pojedla sem jo nekje okoli hrvaške meje.

Ljudje so zagnali vik in krik kot brezglave kokoši. Slišali smo piščalke železniških delavcev, klice, glas policijske sirene — z nenehnim poizvedovanjem potnikov iz sosednjih kupejev v raznovrstnih jezikih. Kmalu mi je postalo jasno, da bo pot, ki sicer od Reke do Prage traja dvanajst ur, še daljša. Čakali smo približno pol ure, preden smo prejeli prvo obvestilo o razlogu za zamudo vlaka: nesreča na železniški progi. Sprevodnica je priletela v kupe in v polomljeni angleščini rekla, da bomo v Modřicah ostali vsaj še dve uri, dokler ne očistijo proge in se ne uredi logistika nesreče. Predlagala je, naj se, če se mi mudi ali nimam veliko časa, peljem z avtobusom v Brno in tam ujamem vlak za Prago. Glede na to, da sem imela dva ogromna kovčka, prenatrpana z oblačili in obutvijo, vrečko s knjigami, dva nahrbtnika, enega prej omenjenega s kozmetiko in enega s prenosnim računalnikom, polnilci in drugo tehnično opremo, mi ni prišlo na misel, da bi lovila še en vlak. Poleg tega sem se v tem že počutila kot doma. Sprevodnico sem vprašala, za kakšno nesrečo gre.

“Sebevražda,” je rekla in zmajala z glavo. Nato je, ko je opazila moj zmedeni pogled, dodala pojasnilo v angleščini: “Suicide.”

Sebevražda — kakšna smešna beseda, sem pomislila. Zveni, kot bi se uročil, ne pa ubil. Zabavno bo študirati filmsko pisanje v češčini.

Neki tip se je vrgel pod vlak. Informacije so po čudnih, nevidnih kanalih potovale od kupeja do kupeja. Nenadoma smo se razumeli in ni bilo jezikovnih ovir, ko se je razpravljalo o smrti. Ko sem po uri in pol čakanja šla iz kupeja in se skozi množico na hodniku podala proti veceju, me je ustavila rdečelasa Nemka in mi prenesla informacijo, ki jo je njej povedalo dekle iz prvega kupeja našega vagona, Japonka približno mojih let, ki je s fantom belcem in dvema velikima kontrabasoma potovala v Berlin. Starejši tip, domačin, star kakih šestdeset let; tistega jutra so ga železniški delavci menda videli stati na nadvozu in jokati, vendar se nihče ni odzval. Sprevodnica je dejala, da so ga med kosilom poskušali odgnati, vendar se človek ni zdel škodljiv. Kot prikovan je stal, čakal na vlak in ga dočakal.

“Pa kje je našel ravno naš vlak, mati mila,” je rekla ena od naših, ko je šla mimo in vlekla jokajočega otroka za roko.

Rdečelasi Nemki sem se zahvalila za informacije in odšla na stranišče. Gledala sem v temno rumen urin, pazila, da se z zadnjim delom stegen ne dotaknem vece školjke in razmišljala, kako bom umrla od žeje, če se vlak v naslednji uri ne bo premaknil. Res sem bila zelo mačkasta. Lakota mi je krčila telo in vsa hrana, ki sem jo do takrat pojedla — ovsena kaša, banana, sendvič s sirom, jabolko in vrečka mandljev —, se je raztopila v alkoholni kislini. Pomislila sem, da bom, če nič drugega, prvi dan fakultete vsaj videti vitkejša, zato sem to misel uporabila za odganjanje lakote.