Že nekaj časa opažam, da se polje slovenskih ideoloških bitk seli iz sfere politike v druge sfere. Vsaj za običajne državljane in državljanke, ki jih politika pač ne zanima. In se ne udeležujejo političnih razprav. Ti zase sicer mislijo, da se jih ideologija ne prime. Da jih ne drži v šahu. Da so torej svobodni. Ideološko neujeti.

Kako naivno!

Ideološka polja in polja ideoloških bitk so danes najrazličnejše sfere vsakdanjega življenja. Recimo hrana. Zdravo življenje. Vzgoja otrok. To so področja, kjer se ne moremo več pogovarjati racionalno. Racionalen pogovor je nadomestilo vreščanje. Vreščanje pa je — kot sta že pred časom zapisala zakonca John in Jean Comaroff — razpoznavni znak ideologije. Ideologija namreč vrešči.

Pomanjkanje argumentov

Vsak vsaj malo kritičen pogovor o otroku prijazni vzgoji spremlja vreščanje. Akademikov. Strokovnjakov. Oddelkov na fakultetah. Inštitutov. Političnih tednikov. In drugih. Ki se imajo za liberalne. In zato — kako zmotno! — celo za leve družbene kritike. V Sloveniji očitno še vedno ni jasno, da je liberalizem v vseh svojih oblikah in različicah ideologija kapitala. Ne pa njegova kritika. 

Iz vreščanja, ki spremlja vsako kritiko otroku prijazne vzgoje, je mogoče potegniti nekaj sklepov. Prvi je, da vreščanju, ki brani otroku prijazno vzgojo, manjka resnih argumentov. Recimo argumentov za razlago naraščanja nasilja med mladimi.

V pomanjkanju odgovorov lahko beležimo najrazličnejše utajitve: od tistih, ki trdijo, da nasilja med otroki in mladimi danes ni več kot v preteklosti, pa do tistih, ki dokazujejo, da gre za pri nasilnem vedenju mladih za biološko dedno vedenje, ki se vedno in povsod pojavlja v enakem obsegu. Številk, ki bi to dokazovale, ne navajajo. Ker jih ne morejo. Ker jih ni.

Ideologija, vera, verovanje

Kar kaže na ključno izhodiščno dejstvo: da je zagovarjanje otroku prijazne vzgoje ideologija. Torej vera. Verovanje. Ki ima več elementov. Eden ključnih je vera v osvobajajoči učinek desublimacije. Preprosteje povedano gre to nekako takole: otrok je odraz okolja, okolje pa otroka s pravili, avtoriteto in kaznimi zatira. Ga dela nesvobodnega. Nesrečnega itd. Zato je treba otroka osvoboditi tako, da se ukine podrejanje otrok socialnim pravilom. Ko bo podrejanje ukinjeno, bodo izgnile težave. Nekako v duhu nekaterih strokovnih delavcev v slovenskih šolah, ki za vsako otrokovo vedenje krivijo starše. Starši pa, ravno obratno, njih. 

Ta ideološka pozicija se ne zmeni za očitna dejstva. Recimo za to, da v sodobnih zahodnih družbah nasilje med otroci in mladimi narašča, čeprav jih bistveno manj podrejamo družbenim pravilom. Manj izpostavljamo avtoritetam. Jih manj kaznujemo. Učinek je torej ravno obraten od pričakovanega. 

V neoliberalnem svetu

Nekateri zagovorniki otroku prijazne vzgoje, ki pa so hkrati kritiki današnjih neoliberalnih družb, s tem v zvezi sicer pravilno izpostvljajo, da danes slovenski otroci in mladi živijo v neoliberalnem svetu, prežetim s tekmovalnostjo, instrumentalizacijo drugih, z nasiljem itd.. In da zato ni čudno, da so tudi otroci in mladi takšni. Kar je, kot bi rekli koevolucionisti, prvi korak k modrosti.

A žal se tu korakanje v pravo smer konča. Ko razprava preide na polje vzgoje in socializacije, namreč taisti kritiki neoliberalizma zdaj na ideološki, politični in socialni ravni, zdaj na ravni vzgoje in socializacije otrok zagovarjajo točno to — (neo)liberalizem. Po katerem je racionalni razmislek o dvotirni vzgoji, o vlogi in funkciji avtoritete v vzgoji in socializaciji otrok in o kazni nemogoč. Srečamo se z ideološkimi blokadami tipa: “O tem, da otrok ne bomo kaznovali, pa se menda strinjamo!” Itd. Namesto argumentov ideološki pozivi k enotnosti!

Ukaz gospodarja: “Uživaj!”

Seveda je res, da so otroci proizvod družbenega okolja. Vendar ne po logiki teorije odtisa, ki so jo tako ljubili že razsvetljenci. Proizvod okolja so na mnogo bolj kompleksen način. Da bi to lahko razumeli, zagovornikom otroku prijazne vzgoje predlagam, da končno že enkrat preštudirajo koncept represivne desublimacije. Ki dokazuje, da z ukinjanjem avtoritete, dvotirnosti in kazni ne nastopi svoboda. Ampak nova, še bolj kruta represija družbe nad posameznikom. Represija, ki se ne realizira skozi vest, ki je danes številni otroku prijazno vzgojeni otroci in mladostniki tako ali tako nimajo. Ampak se realizira skozi načelo ugodja. Ukaz gospodarja se danes ne glasi več: “Ne smeš!”  ali “Ubogaj!”. Ampak — kot je Žižek razkril že pred štirimi desetletji — “Uživaj!”.

In čeprav se ukazovanje ugodja in užitka v primerjavi s prepovedjo ugodja in užitka morda zdi svoboda, v je tem ukazu utelešena surova in nevarna oblika podrejanja posameznika obstoječim gospostvenim razmerjem v družbi. In to ne samo zato, ker užitka in ugodja ni mogoče trajno doseči in ker ta ukaz sili posameznika v novo in novo trošenje, v nove in nove všečke itd. Ampak predvsem zato, ker posameznikom onemogoča, da bi videli in razumeli lastne okove nesvobode.

To dokazujejo zagovorniki otroku prijazne vzgoje v Sloveniji. Vsi tisti, recimo, ki jim gre dr. Leonida Zalokar tako na živce. Z razlogom. Kaže jim namreč neželeno sliko tiste vzgoje in socializacije, ki jo zagovarjajo. Ja, Leonida Zalokar ima prav. Natančno v tem, da nezaželenih posledic otroku prijazne vzgoje ne zanika. Ne prikriva. Ne opravičuje. Ampak na njih opozarja. Govori o tem, kdo in kaj jih proizvaja.  

Dokler se ne bo zgodilo tudi pri nas

Naj na koncu še povem, da pri razpravljanju o vzgoji in socializaciji otrok v Sloveniji ne gre za verske boje. Gre za praktični problem. Ki ga vidimo in čutimo. Recimo nasilje med otroci in mladimi. Ne gre za to, da tiste, ki na to realnost opozarjajo, zmerjamo. Gre za to, da najdemo rešitev. Če družba proizvaja določene psihološke lastnosti otrok, moramo torej najti družbeno rešitev. Ki seveda ni v tem, da se gremo ideološke vojne. Ampak v tem, da spremenimo vzgojo in socializacijo otrok tako, da se tem posledicam izognemo.

Kaj je treba narediti, vemo. Rešitve so znane. Preverjene. In nobeni ideološki boji njihovega učinka ne morejo spremeniti. Čeprav bi nekateri, ki jim te rešitve zaradi lastnih vzgojnih religij niso všeč, to radi dosegli. Treba je delovati racionalno. In učinkovito. Dokler ne bo prepozno. Dokler v kakšnem poboju otrok na šoli ne bodo ubiti otroci. Učitelji. In morda mimoidoči. Verjeti, da se to pri nas ne bo zgodilo, je morda lepo. Je pa naivno. In neučinkovito.

Nasvet vsem vernikom

Vsem vernikom otroku prijazne vzgoje — na oddelkih za psihologijo pri raznih društvih in zvezah, na inštitutih itd. — predlagam, da naredijo seznam ukrepov, ki bi lahko bili učinkoviti za srednješolca, ki v šolskem stranišču posili sošolko. In ki to svoje ravnanje razloži s stavkom: “Meni je bilo fajn!” Ali za osnovnošolca, ki mački populi zobe in jo nato posiljuje v usta. Ali za sošolce neslovenskega učenca v nižjem razredu osnovne šole, ki tega sošolca pretepejo s palicami tako, da konča na urgenci in utrpi resne fizične in psihične posledice. Ker to se dogaja v praksi. In še marsikaj drugega. Poleg tistega, kar poznate iz medijev.

Ne gre za demonizacijo otrok in mladih. Gre za to, da si končno priznamo, kaj otroku prijazna vzgoja in socializacija povzročata v potrošniških kapitalističnih družbah. Kakšne socialne poškodbe otrokom zadajata. In da s temi praksami, ki otroke tako kruto uničujejo, prenehamo.

Predlagam, da vsi tisti, ki vas dr. Leonida Zalokar tako zelo moti, oblikujete rešitev za te probleme. In potem učinkovitost te rešitve dokažete v praksi. Recimo tako, da kak mesec preživite v problematičnem razredu. Ali v zavodu na Planini. 

Ker kot pravim, ne gre za versko vojno. Za rešitve gre!