Knjiga ustavnega pravnika dr. Cirila Ribičiča z naslovom Volitve v slepi ulici: 62 vprašanj in odgovorov o volilni reformi je napisana v obliki vprašanj — ki so mu jih zastavili različni ljudje, ki niso ustavni pravniki — in odgovorov. Ta forma odraža Ribičičev sodelujoči in poslušajoči značaj.

Volitve v slepi ulici nas peljejo v labirint volilnih sistemov pri nas in po svetu, pri čemer dr. Ciril Ribičič odvija klobčič niti in nas vodi mimo slepih ulic proti izhodu, sodobnemu in za današnjo Slovenijo primernemu kombiniranemu volilnemu sistemu. Ta namreč lahko prinese več demokratičnosti, pomladitev politike, več zaupanja v poslance kot prave predstavnike ljudstva in povrhu več poslank, skratka – več.

Dr. Ciril Ribičič (1947) je kot redni profesor ljubljanske Pravne fakultete predaval ustavno pravo, evropsko pravo človekovih pravic in volilno pravo. Deset let je bil poslanec, devet let ustavni sodnik, osem let član Beneške komisije. Zdaj je direktor Inštituta za ustavno pravo in profesor emeritus Univerze v Ljubljani. Med drugim je leta 2010 pri Beletrini v zbirki Koda izšla njegova knjiga Človekove pravice in ustavna demokracija: Ustavni sodnik med pozitivnim in negativnim aktivizmom.

Dr. Ciril Ribičič: Volitve v slepi ulici

Igor E. Bergant: Ali obstaja idealni volilni sistem?

Dr. Ciril Ribičič: Ne, na svetu obstaja množica različnih modelov volilnih sistemov, ki jih lahko delimo na večinske, proporcionalne in kombinirane. Vendar je zanje značilno, da se različni modeli volilnega sistema, ki jih sicer uvrščamo v isto skupino, od države do države pomembno razlikujejo. Ni pa volilnega sistema, ki bi bil najboljši, kaj šele idealen za vse države in vse čase. 

Bistvena značilnost večinskega sistema je, da dobi v njem zmagujoča stranka nagrado v obliki dodatnih poslanskih sedežev, kar utrjuje njeno oblast, ki traja praviloma celotno predvideno mandatno dobo. Pri tem sistemu vztrajajo države, ki dajejo največji poudarek stabilnosti delovanja parlamentarne večine in vlade, ki jo oblikuje predsednik zmagujoče stranke. Včasih je prevladoval večinski volilni sistem, sprva enokrožni, pozneje pa se mu je pridružil dvokrožni, ki preprečuje, da bi bila izvolitev poslanca rezultat razpršitve glasov med številne kandidate.

Temeljna slabost večinskega volilnega sistema je, da lahko stranka z manjšino glasov dobi večino poslanskih sedežev. Kritika večinskega volilnega sistema se krepi v obdobju kriz, v katerih oblast, ki se težko sklicuje na svojo legitimnost, sprejema za ljudi občutljive in omejitvene ukrepe. Seveda pa večinski volilni sistem nima enakih učinkov v vseh delih sveta. V Sloveniji bi dodatno poglabljal razlike in polariziral politiko in širšo javnost. V državah, kjer se vodilni stranki spopadata za sredinske glasove, brez katerih ne moreta zmagati na volitvah, večinski sistem učinkuje drugače kot pri nas, bolj povezujoče in umirjeno. 

Kot nekakšna protiteza večinskemu volilnemu sistemu se je pojavil proporcionalni. Ta zagotavlja, da so politične stranke v parlamentu zastopane glede na delež glasov, ki so jih osvojile na volitvah. Prispeval naj bi k izbiri med več političnimi programi, ki je v večinskem sistemu reducirana na dve največji politični stranki. Postopno so se pojavljale kritike o neučinkovitosti delovanja oblasti na podlagi proporcionalnega volilnega sistema, češ da prihaja do podrejanja poslancev vrhovom političnih strank, in kritike, da volilni sistem onemogoča personalizacijo, torej izbiro med kandidati glede na njihove odlike. Povzroča tudi pretirano drobitev parlamenta, zato je prihajalo do vzpostavitve in višanja praga za vstop v parlament, oblikovanja volilnih okrajev in uvajanja prednostnih glasov. 

Šele na začetku 21. stoletja se kot enakopravna uveljavi možnost tretje skupine volilnih sistemov, ki jo imenujemo kombinirani volilni sistem. Idejna zasnova tega volilnega sistema je, da poskuša povezovati pozitivne značilnosti večinskega (preglednost, personalizacija, stabilnost izvršilne oblasti) in proporcionalnega (konkurenca večjega števila političnih programov, sorazmernost in z njo povezana legitimnost parlamenta, večje možnosti uveljavljanja podzastopanih družbenih skupin). Na začetku so bili ti sistemi izredno redki. V Nemčiji je na primer nastal po drugi svetovni vojni, ko so države, ki so obvladovale Zahodno Nemčijo, vse po vrsti prakticirale večinski volilni sistem in rade poudarjale, da je proporcionalni prispeval k vstopu Hitlerja in nacistov v parlament. Zato je bil uveljavljen sistem, ki je poskušal omejiti slabe in poudariti dobre značilnosti povezovanja dveh nasprotnih sistemov, večinskega in proporcionalnega. 

Za prihodnje je mogoče napovedati, da bodo sodobne krize parlamentarizma vodile v razcvet kombiniranega volilnega sistema. Razlog je preprost in prepričljiv: države, ki se odločajo za reformo svojega volilnega sistema, se zelo verjetno ne bodo zatekale enkrat k večinskemu, drugič k proporcionalnemu in nazaj, temveč bodo gradile na pozitivnih izkušnjah obeh skrajnosti ali pa bodo, kot pravi oče kombiniranih sistemov dr. Shugart, kombinirale najboljše od obeh svetov. Na tej podlagi v zborniku, ki ga obravnavam drugje v tej knjigi, napoveduje, da bo kombinirani volilni sistem do konca 21. stoletja prevladal. Zdaj, ko je petina tega obdobja že za nami, je težko reči, ali se bo njegova napoved uresničila, gotovo pa bo kombinirani sistem dobil resne pospeške zaradi naraščajočega nezaupanja v sodobne parlamente med koronsko krizo. 

Vsekakor pa je za Slovenijo, ki bi jo večinski sistem dodatno polariziral, proporcionalni pa zanika težnjo volivcev, da izbirajo poslance glede na njihove odlike, logična izbira ravno kombinirani volilni sistem. Pri tem so se privrženci kombiniranega volilnega sistema doslej sklicevali na nemški model in nemške izkušnje, v zadnjem času pa se bolj sklicujemo tudi na Novo Zelandijo, ki je po marsičem bolj primerljiva s Slovenijo. Obe državi poznata (Slovenija za zdaj šele kot zamisel) takšen sistem dveh glasov, ki omogoča razdelitev države na volilne okraje, v katerih volijo poslance po večinskem načelu (prvi glas), sestava celotnega parlamenta pa je sorazmerna deležu dobljenih (drugih) glasov. 

V Sloveniji ima prizadevanje za uvedbo kombiniranega volilnega sistema precej dolgo tradicijo, o kateri smo že govorili. Ob krizi, ki jo je sprožilo vsiljevanje večinskega volilnega sistema, ni veliko manjkalo, da bi bil uveljavljen kot kompromis med privrženci večinskega sistema na desni in zastopniki proporcionalnega sistema na levi sredini. 

Možnosti za njegovo uveljavitev se povečujejo zaradi nezadovoljstva ljudi, okrepljenega nezaupanja do oblasti in večkratnega propada predloga o uvedbi prednostnega glasu. Prednost aktualnega predloga kombiniranega volilnega sistema, nastalega v Nacionalnem svetu za demokratično spremembo volilnega sistema, je, da uvaja dvokrožnost pri volitvah poslancev v volilnih okrajih (prvi glas), kar je pravičneje in zmanjšuje možnost zapletov s presežnimi mandati, ter obvezen in absoluten prednostni glas pri glasovanju o listah političnih strank (drugi glas). V tem je slovenska različica boljša od nemškega in novozelandskega vzorca. 

Seveda ta sistem ni idealen, njegova uveljavitev pa bi bila za Slovenijo pomembna kot poskus svežega začetka, obnavljanja zaupanja ljudi v poslance in ministre in kot nova podlaga za njihovo uspešnejše delovanje.