Če se nekdo pretirano pojavlja po vseh medijih, mi gre na živce. Preveč vsega z vseh strani. No, zdej sem jaz ena od teh. En mi je rekel v kafani: “A lahk še kakšen časopis odprem, pa da ti nisi notr?” In mu grem na živce.
Kar ni problem. Celo življenje sem bla človek, k si ga ali imel ful rad ali pa sovražil. In ista je moja zadnja knjiga. Posebna. In ni za vsakega. Napisana je bla z namenom, da ne bo za vsakega. Sem vedla že vnaprej, da bo tud ful kritik. Kar je še vedno vse okej. Ker sem tega že navajena. In logično, da ma vsak svoj okus.
Sam kaj pa ni logično? Tole: “Pomilovanja vredna založba, ki izda tak drek. S trdimi platnicami.” Ali: “Če ne bi bila sestrična od Alje Brglez, ne vem, če bi se kdo sploh ukvarjal z njo.
Alja gor, Alja dol, Alja povsod
Da maš Beletrino za kretene, k ne vejo, kaj delajo, morš bit orng degen. Da pa pomisliš, da me berejo zarad vez, morš bit pa trojni degen. To so ljudje, k niso sami nč dosegli in pol se je lahka tolažit s takimi.
Alja gor, Alja dol, Alja povsod. Ja, sestrične sva. In kaj zdej? Dejansko verjamete, da so mi knjigo izdali zarad nje? Kako si to predstavljate? Da Alja pokliče na Beletrino in reče: “Veste, jaz mam eno zgubljeno sestrično. Ne vem, kako piše, ampak dejte jo izdat, da bo mir pri bajti.” In Beletrina skoči in mi izda knjigo. Si tko predstavljate? Ja, vi bi šli po ta lahki poti. Jaz pa nisem šla.
“Če se nekdo pretirano pojavlja po vseh medijih, mi gre na živce. Preveč vsega z vseh strani. No, zdej sem jaz ena od teh. En mi je rekel v kafani: ‘A lahk še kakšen časopis odprem, pa da ti nisi notr?’ In mu grem na živce.”
In zakaj sploh v Sloveniji vsi mislijo, da je vse samo po vezah? Ne poznate nobenga, k je vse sam dosegel? Dost žalostno, če je tko. Slovenija je majhna. In če nisi s kom v sorodu, si bil pa sošolec od nekoga. Al pa sosed. Kle ne gre drugač, kokr da poznaš nekoga z vezami. Sam tega pač ne izkoristiš in se sam drkaš za uspeh. Ampak povprečen Slovenec je prepričan, da je vse zarad vez.
Mi se mamo radi kot prašički mladi
In še neki je klasika za povprečnega Slovenca. Če nekomu neki rata ali uspe, mu ne privoščijo. Pri nas je to kao nekaj narobe. Ampak zakaj? Zarad majhnosti? “Dejmo bit mi vsi povprečni v kotu, ker mi se mamo radi kot prašički mladi.”
Ne razumem, zakaj ne bi drugim privoščili. Bo moje življenje drugačno, bom bolj srečna, če bom srala po drugih? Pa nej folk uživa, nej jim rata vse.
Poglejmo Dončića recimo. Vas njegov uspeh moti? Men se zdi top, da je tok mlad in poln vsega. Sej si je sam zaslužil. In čudo božje, brez vez! Kaj pa zdej? Enmu je ratalo brez vez? “Ne, ni blo brez vez. Foter mu je vse zrihtal.”
Itak. In njegov foter meče namesto njega na koš. Za naše otroke se gre. In za sestrične. Alja je napisala knjigo namesto mene. In moja mati je podkupla vse, da me berejo. Ker mamo veze.
“Ja, sestrične sva. In? Dejansko verjamete, da so mi knjigo izdali zarad nje? Kako si to predstavljate? Da Alja pokliče in reče: ‘Mam eno zgubljeno sestrično. Ne vem, kako piše, ampak dejte jo izdat, da bo mir.’ In Beletrina skoči in mi izda knjigo. Si tko predstavljate?”
Mal smo še vzad
E, moja Slovenija, mal smo še vzad. Ampak verjamem, da se veze drugač ful uporabljajo. Če delaš učiš na neki šoli in pride od tvojga kolega hči delat sprejemce, jo boš vrgel? Ne, ker se ne smemo nobenmu zamerit. Ker smo premajhni. In je spet vse povezano.
Ko sem poslala Alji, kakšne pišejo, da se nakrohotava debilizmom, kar sva tud se, mi sprot še reče: “Lihkar sva govorila s Čandrom.”
Ma ne no, jaz nimam vez! A, v kurac vse. Ker je ponesreči vse povezano. Ker mejhni. In eni bojo mejhni ostali.
Jaz grem pa zdej svojo knjigo brat. Da vidim, kaj za en drek od pisanja je to Beletrina izdala. In pazi to: drek v trdi vezavi, lepo prosim.