Seveda so se motili tisti, ki so ob preteklih zamenjavah lastnikov in reorganizacijah časopisnega podjetja Delo mislili, da gre za ukrepe in postopke, ki bodo na čelo pripeljali odgovorne lastnike z vizijo. In da bodo ti lastniki ne samo držali najpomembnejši slovenski dnevnik nad vodo, temveč da bodo tudi uvedli odgovorno, transparentno in pozitivno profitno politiko.

To, kar zdaj pišem, ni kritika lastnikov. Problematike Dela iz tega zornega kota ne poznam. Je pa to kritika logike, po kateri naj bi bilo Delo rešeno. Oziroma sanirano. Karkoli naj bi to že pomenilo. Vendar očitno kaže, da se to ne bo zgodilo.

Neoliberalna logika

Napovedana reorganizacija Dela spominja na postopke, ki jim je bil podvržen Večer. Ti postopki so daleč od produktivne, transparentne in učinkovite organizacije dela pri časopisu. Kar smo videli na Večeru in kar zdaj gledamo na Delu, je podrejanje najpomembnejših slovenskih časopisov neoliberalni logiki. V kombinaciji s tistim, kar je Althusser imenoval “računovodska logika”. Torej presojanje uspešnosti poslovanja podjetja na podlagi prihodkov in odhodkov.

Pri tem gre za to, da je treba poslovanje podjetja spraviti iz rdečih številk. Oziroma poskrbeti, da se v rdečih številkah sploh ne znajde. Kar se zdi povsem ustrezna logika, če gledamo od zunaj in na prvi pogled.

Toda ta pogled je ustrezen le v primeru, če na problem poslovanja gledamo iz perspektive mikrologike. Če torej podjetje vidite kot izolirano ekonomsko enoto. In če je kriterij pravilnega poslovanja to, da podjetje ni v izgubi. Ali drugače: če poslovanje podjetja presojate po logiki ekonomske racionalnosti.

Širši socialni učinki

A neglede na to, za katero in kakšno podjetje gre, je ta logika v resnici neustrezna. Ker ne upošteva družbenih, socialnih, kulturnih in drugih neekonomskih vidikov poslovanja vsakega podjetja. Ne upošteva recimo tega, da podjetje daje ljudem delo. In jim s tem omogoča, da ljudje sami s svojim delom zaslužijo (vsaj nekaj) sredstev, potrebnih za lastno preživetje. Za preživetje lastne družine. Lastnih otrok. Itd.

Skratka, ta logika ne upošteva širših socialnih učinkov in doprinosov poslovanja vsakega podjetja. To pa zato, ker ti širši socialni učinki poslovanja po eni strani niso računovodske kategorije. Že zato ne, ker jih je težko oceniti po zgolj ekonomskih kriterijih. Pa tudi zato, ker njihovo upoštevanje silno zaplete razumevanje tega, kaj je ekonomsko racionalno. In kaj ne.

In kar je ključno: njihovo upoštevanje hitro pokaže, da tisto, kar je po kriterijih ekonomske racionalnosti navidez pravilna rešitev, v resnici ni. Logika socialne racionalnosti namreč postavlja logiko ekonomske racionalnosti na laž. In jo razkrinka kot prevaro. Kar pa v svetu, kjer je logika ekonomske racionalnosti najpomembnejša logika delovanja družb, držav in sveta kot celote, ni zaželeno.

Svetla prihodnost

Delo ni prvi in edini primer podjetja, ki je zašlo v nerešljive težave, ko je začelo delovati po logiki ekonomske racionalnosti. Pomislimo samo na Adrio Airways ali Muro. Obe podjetji in še mnoga druga so zašla v težave in nato propadla, ko so začela delovati po logiki ekonomske racionalnosti. Čeprav so za vsa ta podjetja govorili, da bo prehod na logiko ekonomske racionalnosti pomenil njihovo sanacijo. Da bo to prehod v zdravo poslovanje. Ki ga bodo izvedli privatni lastniki. Da je to svetla prihodnost. Itd.

To pa se je žal udejanjilo v propadu teh podjetij. Podjetja so najprej leta in leta reorganizirali in sanirali, dokler se iluzija ni razblinila. Ostala je samo še možnost prodaje podjetja tujcem. A tudi to je nekatera podjetja pripeljalo v propad. S socialnimi posledicami, seveda, ki jih takšno “reševanje” prinese s seboj. In te posledice so gibljejo od zaskrbljujočih do katastrofalnih.

O stroških teh domnevno silnih ekonomsko racionalnih rešitev — tudi o čisto ekonomskih stroških — se ne govori. Če bi se govorilo, bi se namreč pokazalo, da so te “rešitve“ ekonomsko neracionalne. Recimo: voditi in upravljati časopisa po logiki ekonomske racionalnosti je ne le nesmiselno, ampak pogubno.

Informacijska funkcija

Isto je pri Delu. Pri takem časopisu niso bistveni prihodki in odhodki. Torej ne ekonomska racionalnost. Bistveno je nekaj povsem drugega: namreč izvajanje strokovno podprte in strokovno vodene informacijske funkcije. Javne službe. Ta funkcija in ta služba ima v sleherni družbi neprecenljive socialne učinke in posledice. Ki se jih — kolikor vem — doslej še nihče ni lotil preračunati v ekonomske kategorije.  Ker če bi se, bi se pokazalo, da je vodenje Dela po logiki ekonomske racionalnosti početje, ki ga niti v okviru te iste neoliberalne logike ni mogoče upravičiti. In da se ga tudi ne dá.

Komu kaj ni jasno?

Naj povem drugače: komu v tej državi ni jasno, da so časopisi družbene institucije, katerih temeljna funkcija in temeljni učinek sta socialna, ne ekonomska? In da je zato treba pri upravljanju in vodenju časopisov nujno upoštevati predvsem socialne, ne pa samo ekonomske učinke? Torej logiko socialne racionalnosti in ne logike ekonomske racionalnosti?

In komu ni jasno, da sta delovanje in učinek dnevnikov nasploh — Dela pa še prav posebej —, socialno tako pomembna, da je ekonomska racionalnost ob tem povsem nepomembna? Komu ni jasno, da bi bila ali da bo slovenska družba brez Dela neka druga družba? Celo neka druga država?