Običajno ljudi najbolj intrigirajo in/ali nervirajo afere, podtikanja in druge aktivnosti, domnevno namenjene aktiviranju volilnega telesa. Nabiranju potencialnih volilnih glasov. Mene pa vsakič znova najbolj zadene javno dokazovanje družbene disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije. Ki kljub aferam, podtikanjem in drugemu dogajanju nekako ne pride do zavesti državljank in državljanov Slovenije. Družbena disfunkcionalnost parlamentarne demokracije ostaja nevidna.
Kar je razumljivo. Gre za bolj komplicirano in bolj kompleksno zadevo od večine tistih, ki so namenjene aktiviranju volilnega telesa. In nabiranju potencialnih volilnih glasov. To bo še tem bolj opazno letos, ko se bo volilno telo namesto z družbeno disfunkcionalnostjo parlamentarne demokracije vsaj do novega leta ukvarjalo s tako imenovano poroko leta.
Fiksacija na nepomembno
Poroka Roberta Goloba in Tine Gaber bo v duhu slovenske vsakdanjosti, ki se dogaja v maniri virtualne realnosti in resničnostnih šovov. To bo zasenčilo vse resne razmisleke o parlamentarni demokraciji v Sloveniji.
Že zdaj pa lahko z gotovostjo napovemo: podrobnosti o poročni opravi neveste, o jedilniku na ohceti, seznamu povabljenih (in nepovabljenih) in podobno bodo slovenske volivce in volivke zaposlovali bistveno bolj kot vprašanje, kaj nam prinaša sistem parlamentarne demokracije.
Ali povedano drugače: družbeno nepomembne teme — ki pa so za rumeni tisk pomembne, celo osrednje — slovenske volivke in volivce zaposlujejo bistveno bolj kot delovanje in nedelovanje slovenskega parlamentarnega sistema. Čeprav njihova življenja krojijo in določajo iz dneva v dan. Temu so te teme oziroma novice tudi namenjene: namreč fiksaciji volilnega telesa na nepomembno. Na nebistveno.
Suhoparnost in politična korektnost
Problem družbene disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije je seveda bistveno bolj dolgočasen in suhoparen kot problemi, povezani s poroko leta. V debatah o tem dogodku lahko sodelujejo vsi državljani in državljanke, saj to ne zahteva nobenega znanja in/ali strokovnosti. Treba je biti samo na tekočem z novicami. Si oblikovati mnenje v zvezi s temi informacijami. In distribuirati to mnenje po spletu.
S problemom družbene disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije pa je drugače. Ta tema zahteva kar nekaj strokovnega znanja in razumevanja. Zato je razprava o tej temi tudi med strokovnjaki redka.
Drugi razlog za redkost teh razmislekov pa je politična korektnost. Danes je namreč politično korektno verjeti, da je sistem parlamentarne demokracije najboljši, najpopolnejši, najbolj razviti in sploh naj-naj politični sistem. Izražanje dvomov, pomislekov, nestrinjanja in podobnega o tem sistemu je politično nekorektno. Ali še kaj drugega. Kar pomeni, da se pri razmišljanju in v razpravah ni priporočljivo gibati v to smer. Če je le mogoče.
Seveda pa je razmišljanje o tabujih praviloma produktivno. Zato je treba vsaj občasno razmišljati tudi o družbeni disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije. To ni samo potrebno. To je tudi nujno. In to kljub dejstvu, da sistem parlamentarne demokracije nedvomno opravlja zelo koristno družbeno funkcijo — namreč menjavo političnih skupin na oblasti.
Mehanizem odtujitve
To pa je tudi skoraj edina pozitivna družbena funkcija sistema parlamentarne demokracije. Negativne so veliko številnejše.
Pri tem gre najprej za podrejenost reševanja družbenih vprašanj strankarskemu boju za oblast. To lahko opazujemo v vsakem predvolilnem obdobju. In tudi v delovanju vsake vlade. In/ali predsednika vlade.
Vsaka politična skupina v boju za oblast izbere tiste družbene probleme, ki ji omogočajo največjo koncentracijo volilne podpore in politične moči. In to neglede na dejansko pomembnost družbene teme ali problema. Tako se v vsakem predvolilnem času izoblikuje posebna unikatna lista družbenih problemov, ki so po mnenju političnih strank za slovensko družbo najbolj akutni. Prioritetni. Usodni. In podobno.
Redno se dogaja, da ta lista nima prav veliko skupnega s tem, katere družbene probleme državljanke in državljani sami vidijo kot najpomembnejše probleme. Do neke mere se to sicer delno pokriva, vendar se strankam zdi nepomembno. To pa pomeni, da je prva in ključna družbena disfunkcionalnost parlamentarnega sistema nezmožnost detekcije družbenih problemov, s katerimi se dnevno soočajo državljani in državljanke. Gre za mehanizem odtujitve v sferi politike, ki je skoraj v celoti zanikan. In prikrivan.
Reševanje/nereševanje problemov
Drugi ključni vidik družbene disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije je povezan z reševanjem oziroma nereševanjem problemov. To velja za sleherno slovensko vlado. Neglede na to, katera je.
Vladam je vsaj na začetku mandata morda res kaj do tega, da bi družbene probleme reševale, vendar se to hitro porazgubi v dnevnem boju za ohranitev oblasti, dosežene na volitvah. Vsaka vlada se ukvarja s tem, kako nevtralizirati delovanje opozicije, ki jo poskuša spraviti ob oblast. Zato večino svojega časa in energije porablja za ohranjanje oblasti. Ne pa za reševanje odprtih in aktualnih družbenih problemov.
Te probleme rešuje samo toliko, kolikor časa in energije ji za reševanje teh problemov pač ostaja. Tega časa in energije je lahko več ali manj. A ga je vsekakor manj, kot če bi vlada lahko ves svoj čas namenjala reševanju odprtih in aktualnih družbenih problemov. Vsaj tistih, ki jih kot takšne detektira sama.
Neučinkovitost sistema
To je povezano s tretjim ključnim vidikom družbene disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije. Z neučinkovitostjo sistema.
Sistem je pri reševanju družbenih problemov dokazano neučinkovit. Reševanje družbenih problemov je dolgotrajno. Zapleteno. Zahteva veliko časa. Energije. Sredstev. In ostalega. Stvari se premikajo počasi. Tudi urgentne stvari. Reševanje problemov sistema javnega zdravstva in popoplavna obnova sta aktualni ilustraciji tega problema.
A da ne bo pomote: za vsako slovensko vlado bi lahko našteli primere dolgotrajnega in neučinkovitega reševanja družbenih problemov. Odprte probleme sistema javnega zdravstva rešujejo ali bi jih naj vsaj reševale že vse slovenske vlade. Pa nič. Rešitev še vedno ni. In še bi lahko naštevali.
Primarno in sekundarno
Poleg naštetih ključnih vidikov družbene disfunkcionalnosti parlamentarne demokracije bi lahko podrobneje opisali še številne druge. Recimo instrumentalizacijo državljanov in državljank. Instrumentalizacijo volitev. Instrumentalizacijo referendumov. Zbirokratiziranost reševanja družbenih problemov. Odtujenost reševalcev družbenih problemov od državljank in državljanov. Nevključevanje državljanov in državljank v reševanje družbenih problemov. Itd. A za vse to tukaj ni prostora.
Kljub temu pa lahko zaključimo: sistem parlamentarne demokracije je predvsem sistem boja za oblast in mehanizem ohranjanja oblasti, dosežene na volitvah. To je primarna vloga in funkcija tega sistema. Reševanje družbenih problemov je šele sekundarna funkcija, če se izrazimo zelo optimistično. Kar se v praksi pozna. Kar v praksi vsi vidimo. Česar smo v praksi na svoji koži deležni vsi.
To bi nas moralo pripeljati do premisleka o nujnih spremembah sistema parlamentarne demokracije. A teh premislekov žal ni. Že nasploh jih ni. V predvolilnem času pa še tem manj.