Kaj imajo skupnega neočiščeni pločniki? Zdrsi tovornjakov na avtocesti? To, da predsednica republike ne gre na proslavo dražgoške bitke, pride pa na prireditev bob leta? Stavka zdravnikov? Stavka sodnikov? Nakup stavbe za potrebe Ministrstva za pravosodje? Tendence, da bi ukinili KPK?

Dogodki v nas butajo dnevno in nam preprečujejo, da bi pisali samo o enem izmed njih. Toda če iščemo neko njihovo skupno točko, se odgovor zdi jasen: nič nimajo skupnega. Gre za serijo posamičnih dogodkov, ki se v družbi pač dogajajo. In samo naključje je, da so se vsi zgodili v določenem časovnem intervalu. Recimo v prejšnjem tednu.

Očitno tudi javnost razume te dogodke tako. Vsakega posebej. Izolirano. Kar pripelje do sklepa, da so to bolj ali manj problematične digresije. Ki nas morajo bolj ali manj skrbeti. Ali tudi ne. Odvisno od zornega kota.

Ista socialna matrica

Sama bi na tem mestu predlagala, da je takšno razumevanje omenjenih in neomenjenih dogodkov neustrezno. In to zato, ker nam izolirana obravnava onemogoča razumeti njihovo širšo družbeno dimenzijo. Ta dimenzija obstaja, čeprav se zdi, da ne. Pa še kako obstaja. In je bistvena.

Če se torej vrnemo k začetnemu vprašanju, se odgovor glasi: čeprav se zdi, da nimajo nič skupnega, imajo v resnici isto socialno matrico. Ki se imenuje — socialna neodgovornost. To je matrica, ki jo študentom v predavalnici — da bi jih zdramila iz otopelosti — opišem s stavkom: »J*** se mi, kaj to pomeni za druge!«

»Briga me za druge!«

Neočiščeni pločniki sporočajo prav to: »Briga me za druge!« Pa četudi gre za pločnike pred zdravstvenimi domovi, lekarnami in drugimi javnimi institucijami. Da o mestnih pločnikih in čisto navadnih pločnikih sploh ne govorim. Tisti, ki jih ne očistijo — pa bi jih morali — sporočajo: »Briga me za vašo dobrobit!«

Ista socialna neodgovornost so zdrsi tovornjakov. Ki vsako leto ob sneženju ustavijo promet. Ker nimajo ustrezne zimske opreme. Čeprav je bil sneg napovedan že dneve vnaprej. In ki jih nihče pravočasno ne izloči iz prometa. 

Isto počnejo zdravniki. Poleg vodilnih menedžerjev najbolje plačana socialna skupina zahteva dvig plač za 1.600 do 1.800 evrov. In to z argumentom, da stavkajo zato, da bi odpravili plačna nesorazmerja. In nam razlagajo, da bodo stavko prekinili, če se bodo njihove plače dvignile za tri plačne razrede.

Prosim? Kako bo to prispevalo k ureditvi plačnih nesorazmerij med zdravniki? Seveda ne bo. Gre za manever, s katerim hočejo profitirati vsi zdravniki. Starejši pa bi lahko iztržili dvig plač celo za deset plačnih razredov. Gre za socialno neodgovorno bogatenje že najbolj bogatih torej. Ki ob tem socialno neodgovorno zlorabljajo bolnike. In njihovo zdravje.

Finci in Slovenci

Isto socialno neodgovornost demonstrira ekspresni nakup sodniške stavbe v Ljubljani. Pa stavka sodnikov in tožilcev. Pritiski na KPK. Oziroma tendence, da bi KPK ukinili. Ki jih utemeljujejo s »strokovno« študijo o njeni nepotrebnosti. Argument je škandalozen: Slovenija ne potrebuje KPK zato, ker je na Finskem, kjer praktično ni korupcije, tudi nimajo!

Ker nameravam o »strokovnosti« te študije še pisati, naj danes navržem samo, da na Finskem odsotnost korupcije ni povezana z neobstojem KPK. Ampak z drugimi dejstvi, kot so: protestantski moralni kod, nepodkupljivost protestantskega Boga, moralnost kot individualna in individualizirana kategorija itd.

Vsega tega v Sloveniji ni. Zato je trditev, da Slovenija ne potrebuje KPK, ker je tudi Finska nima, ne samo neumnost, ampak socialna neodgovornost.

Nisem vstala

Znak socialne neodgovornosti je bila tudi predsedničina odsotnost na proslavi dražgoške bitke. Pa tudi to, da je po drugi strani našla čas, da se je udeležila boba leta. S tem ne bi bilo nič narobe, če s to odločitvijo glede udeleževanja javnih dogodkov ne bi prakticirala socialne neodgovornosti. Zoper katero sem na bobu leta protestirala tako, da ob predsedničinem mimohodu nisem vstala. Ne vem, kako bi kot običajna državljanka še lahko drugače izrazila nestrinjanje s predsedničnim socialno neodgovornim ravnanjem. 

Našteti dogodki niso edina demonstracija socialne neodgovornosti, ki nas obdaja. Niti v zadnjem tednu ne. Lepo pa ilustrirajo duha časa. In duha slovenske družbe. Ki ga v vseh porah prežema drža: »J*** se mi za to, kaj to pomeni za druge!«.

Ta drža ni samo sporna. Ampak je za družbo nevarna. Uničujoča. Zato zahteva obsodbo. Ki pa še zdaleč ni dovolj. Če hočemo zoper uničujoče učinke družbene neodgovornosti nekaj ukreniti, moramo razumeti njeno genezo. Ne pa moralizirati.

Geneza socialne neodgovornosti

O genezi socialne neodgovornosti v današnji Sloveniji je treba pripomniti najmanj troje. Prvič, da gre za materializacijo neoliberalne logike, po kateri družba ne obstaja. Da obstajajo samo posamezniki in dobrobit posameznikov. Ki jo ta logika lahko — ne oziraje se na druge — tudi udejanja.

Ta fenomen se ujema z odsotnostjo širše socialnosti, ki je značilna za vse domačijske družbe, tudi za slovensko. Kot je pripomnil že Sahlins, je socialnosti v domačijskih družbah med ožjimi domačijami toliko, kot je socialnosti med krompirji v vreči krompirja. Torej nič. In neoliberalna logika se je na to prilepila.

Žižek je že pred desetletji za Slovenijo prognoziral, da se bo patološki narcisizem v slovenski družbi zaradi odsotnosti klasične očetovske avtoritete razširil hitreje kot na Zahodu. To se je tudi zgodilo.

V družbi obstajajo zgodovinsko vzpostavljene okoliščine, ki lahko omogočijo hitro uveljavitev novih družbenih procesov in praks. V Sloveniji, ki v preteklosti ni poznala matrice širše družbene odgovornosti, se je neoliberalna logika z zgodovinsko podlago združila v nepričakovano razbohoteno družbeno neodgovornost. Ki buta v nas na vsakem koraku.

Če k temu primešamo še postsocialistično logiko, po kateri je bilo družbeno neodgovorno ravnanje razumljeno kot ideološko pozitivno ovrednoteno obračunavanje s socializmom, dobimo koktejl, ki družbeno neodgovornost dela za neustavljivo uspešno socialno strategijo. Za posameznike, seveda. Za posamezne domačije. Ne pa za celotno družbo.

»Punci, vama je tega res treba?«

Družba je odvisna od kooperativnih, torej sodelovalnih in podpornih družbenih odnosov. Seveda ni nikjer in nikoli obstajala družba, ki bi imela samo takšne odnose. A tudi nikjer in nikoli ni obstajala družba, ki bi takšne odnose v imenu bohotenja socialne neodgovornosti preprosto ukinila.

To se ni dogajalo niti v primerih, za katere se je zahodnjakom vedno zdelo, da dokazujejo možnost obstoja družbe brez socialne odgovornosti. Niti pri Kvakijutlih, pri katerih je bil uboj možnost, da je ubijalec prevzel socialni položaj ubitega. Tudi pri Kvakijutlih je bilo tovrstno vedenje v skladu s socialnimi pravili, torej socialno odgovorno. Ker pri socialno odgovornem oz. neodgovornem vedenju ne gre samo za to, kaj kdo počne. Ampak za to, kakšen status ima to vedenje v družbi. Ali je namreč družbeno predpisano, zaželeno, pričakovano in zato moralno. Ali ne.

Današnje pisanje zaključujem še z eno cvetko: s predsedničinim podkastom z Renato Salecl. Intervju je primer smešenja dveh sicer pametnih gospa in kot še ena oblika socialno neodgovornega delovanja odpira tudi vprašanje: »Punci, vama je tega res treba?«