V družbi, ki jo poganja digitalno, se moramo zavedati, da so družbena omrežja okolje, ki nas določa in oblikuje. Dovolj časa je že preteklo, da bi lahko videli, da z novimi priložnostmi prihajajo tudi posledice, ki vplivajo ne samo na družbeni razvoj, temveč tudi na posameznike.

Veliko je recimo sodnih postopkov, povezanih z odvisnostjo od družbenih omrežjih in njenimi posledicami na duševno zdravje uporabnikov. In pri vseh teh primerih še ne poznamo prav veliko takšnih, ki bi na sodišču dobili epilog v tem smislu, da bi se postavili v bran običajnega uporabnika.

Prelomna odločitev

V zadnjih dneh smo bili priča prelomni odločitvi sodišča, ki odpira Pandorino skrinjico odvisnosti od tehnologije. Matična družba Snap Inc., ki ima v lasti Snapchat, se je tik pred razglasitvijo sodbe poravnala s tožečo stranko, ki je Snapchatu očitala povzročitev odvisnosti od družbenih medijev.

Pogoji dogovora seveda niso bili objavljeni, predstavniki korporacije pa so povedali, da sta stranki “zadovoljni”, da sta zadevo rešili “na sporazumen način”.

Zanimivo pa je, da so v zadevi obtožene tudi družbe Meta (Instagram), ByteDance (TikTok) in Aplhabet (YouTube). Devetnajstletna tožnica, uporabnica Snapchata, trdi, da jo je algoritmična zasnova platform naredila odvisno in vplivala na njeno duševno zdravje. Druge stranke v postopku bodo zato morale pričati na sodišču. Tudi šef Mete Mark Zuckerberg — ki se bo zagovarjal pred trditvami, da so platforme zasnovane tako, da uporabnike naredijo odvisne.

Snap Inc. se je očitno strinjal s trditvijo, da je uporabnica razvila težave z duševnim zdravjem, potem ko je postala odvisna od aplikacij družbenih medijev.

Pretekli prelomni primeri

Takšna odločitev odpira vrata novim korakom in priložnostim za vrtoglave odškodnine. Toda pomembno pa je, da se bodo tehnološka podjetja — pa tudi družba nasploh — začela resno ukvarjati z regulacijo platform in morda tudi z drugačno zasnovo le-teh.

Opazovalci to pravdo primerjajo s preteklimi prelomnimi primeri proti velikim proizvajalcev tobaka in opioidov — torej proti industrijam, ki dolgo niso bile prepoznane kot najbolj odgovorne za škodo javnemu zdravju. Odvetniki tožnikov primerjajo družbene omrežja z izdelki kot tobak in alkohol, saj da manipulirajo s psihološkimi mehanizmi uporabnikov, in poskušajo dokazati, da so platforme namenoma zasnovane tako, da povzročajo zasvojenost z uporabo algoritmov za povečanje pozornosti in dopamina.

Notranje raziskave podjetij samih dokazujejo, da platforme škodijo duševnem zdravju, vendar so te raziskave zapečatene in jih podjetja ne želijo razkriti.

Razumna meja

Precej dolgo je trajalo, da so uporabniki — torej tožniki — uspeli s kakšno sodbo. Vsak dobljen primer je pomemben za digitalno okolje v celoti. Na potezi so države, ki se bodo morale postaviti na stran državljana, na stran javnega zdravja, in s tem omejiti tehnološke velikane.

Tudi pri tobačni industriji je dolgo, predolgo trajalo, da so se stvari v zvezi s tobačno industrijo začele premikati — čeprav družbe še vedno niso izločili produktov, ki škodijo državljanom.

V primeru platform je situacija lahko še zahtevnejša. Postaviti polnoletnost kot pogoj za dostopnost uporabe je v tem primeru težje. Digitalna polnoletnost — torej petnajst let, ki jo nekateri predlagajo — je vsekakor možna opcija. Upala pa bi si trditi, da tudi starejši niso imuni na uporabo in na škodljive posledice družbenih medijev.

Razumno mejo je mogoče postaviti samo v razumni družbi. Družbi razumnih državljanov in razumnih politikov, ki sprejemajo odločitve v dobrobit družbe in javnega zdravja.

Razumne državljane bi morda še našli. Razumne politike pa že veliko težje.