Kot že ničkolikokrat doslej nas jesen tudi tokrat zaznamuje z vremenskimi razpravami in sproža premisleke ter razprave o podnebnih spremembah. Realnost, ki jo narekuje vreme, je prisotna že dolgo, potreba po razumevanju narave pa tudi. A vse se začne in konča z razpravami. Razprave so vodene s pomočjo algoritmov in na platformah, ki jim ne zaupamo več. 

Zadnje poročilo Mednarodnega panela za informacijsko okolje (International Panel on the Information Environment, IPIE) opozarja na manipulacije z algoritmi. Na zavajajoče informacije in dezinformacije. Največjo grožnjo človeštvu lahko danes predstavlja prav to — teorije zarote, škodljive vsebine in poplava dezinfomacij.

Generacije, ki so odraščale s prenosnikom in pametnim telefonom, vedo, da je škodljivih vsebin na družbenih omrežjih ogromno. A normalizacija škodljivih dejanj — pa naj gre za sovražne komentarje, pornografijo, nasilje ali napeljevanje k samopoškodovanju — je tisto, kar spreminja družbene norme in naše pojmovanje tega, kar velja za normalno ali dostojno. Normalizacija škodljivih dejanj kaže na obseg potencialne škode, če platforme ne bodo regulirane.

Šibkejši tekmec

Lastniki platform se zavedajo škode, ki jo povzročajo uporabnikom. V idealnem svetu bi se te platforme samoregulirale in omejevale škodo, ki jo v družbi povzročajo. Toda podjetja v digitalnem svetu zelo dobro vedo, da imajo od naše jeze, razdora in sovraštva — pa tudi nasploh od dragocenega časa, ki ga preživimo na omrežjih — veliko korist.

Regulacija bi bila prvi korak k prevzemanju odgovornosti tistih, ki omogočajo škodljive vsebine. Toda to se lahko zgodi samo ob ozaveščanju in opolnomočenju uporabnikov. Odgovornost je na obeh straneh — toda moč in denar sta na strani tistih, ki s platformami upravljajo. 
Informacij je danes veliko. Preveč. Boj za resnične informacije še nikoli ni bil tako nujen. Ob gorah informacij se zavedamo, da ne moremo preveriti vsega in da ne moremo zaupati vsakemu viru.

V tej tekmi smo šibkejši tekmec. Čeprav smo od množice informacij utrujeni, smo resničnih informacij tudi lačni. Rešitve ni videti v doglednem času. Prave in resnične informacije si želimo kot posamezniki, družba kot celota pa jih potrebuje. Pandemija nas je opozorila na nevarnosti dezinformacij in teorij zarot. Tega so nas naučila tudi politične kampanje, ki smo jim bili priča v zadnjem desetletju. 

Kongo

Zaupanje v družbena omrežja je načeto. To lahko ogrozi ključne družbena dogajanja. V zadnjem mesecu sem se malce bolj ukvarjala z dejstvi in govoricami o afriških državah. Zaradi potovanja sem želela vedeti, kaj drži. Informacije o zdravstvenem stanju v neki državi se mi zdijo pomeben podatek. Izbruh opičjih koz in možnost pandemije sta pokazala, da bi se marsičemu lahko izognili, če bi lahko zaupali. 

Za medicinsko osebje, ki se v afriških državah bori z opičjimi kozami, virus ni edini, niti najhujši sovražnik. Njihov najhujši problem je, da se soočajo z napačnimi in zavajajočimi informacijami.

Teorije zarote, ki se širijo po Demokratični republiki Kongo, ljudi prepričujejo, da so si opičje koze izmislici belci, da bi sterilizirali Kongovce. Lažne informacije potujejo hitreje kot resnične, so zanimivejše kot resnične, so bolj “domače” kot resnične. In ko vidite družbo, kjer živijo plemena na svojstven način — odeti v pisana naravna oblačila, obenem pa s pametnim telefonom v roki  —, je jasno, da kam nas to pelje.