Znano je, da je za Slovence značilna vrsta negativnih stereotipov o politiki in politikih. Ti stereotipi pravijo, da je politika kurba. Da so politiki prodani. Da skrbijo samo zase. Na račun navadnih Slovencev. Da lažejo. Kradejo. Da zakoni, ki veljajo za navadne ljudi, za politike ne veljajo. Da zlorabljajo zakone. Jih izigravajo v osebno korist. In še bi lahko naštevala.

Strokovno gledano so ti stereotipi dokaz, da je v Sloveniji na delu proces družbeno določene produkcije nezaupanja. In da je ta proces v polnem razmahu. Proces družbeno določene produkcije nezaupanja sta v postsocialističnih družbah raziskovala — in ga tako tudi poimenovala — Christian Giordano in Dobrinka Kostova kot posledico dejstva, da državi ne uspe kreirati prostora enakosti pred zakonom za vse državljane, saj imajo ti že iz preteklosti izkušnjo nezaupanja do države.

Iz tega sledi, da negativni stereotipi do države, politike in politikov niso neutemeljeni izmisleki. Ampak da izvirajo iz praktičnih, vsakdanjih izkušenj z državo. Negativnih izkušenj. Tako v preteklosti kot v sedanjosti. To je treba imeti v mislih, preden omalovažujoče zamahnemo z roko o slovenskih stereotipih o politiki, politikih in državi.

Dnevni dokazi

Žal pa je tudi res, da smo dnevno zasuti z dokazi, da so ti stereotipi utemeljeni. Da so več kot stereotipi. To so v resnici družbena dejstva.

Vzemimo najprej kot primer padec kandidature Tanje Fajon za Sahel. Zunanji minister Kajzer je nepodporo njeni kandidaturi pojasnil z dejstvom, da je bila kandidatura postopkovno neustrezna. Torej nezakonita. Fajonova kot kandidatka za omenjeni položaj ni imela uradne podpore vlade. Kandidirala da je na svojo roko.

Da ne bo pomote: če je bilo v kandidaturi Fajonove karkoli nezakonitega, je prav, da je njena kandidatura padla. Toda iz zornega kota baze je odrekanje podpore Fajonovi videti drugače — in sicer kot Kajzerjevo maščevanje Fajonovi. Po logiki: ti si v preteklosti škodovala meni, jaz bom pa zdaj tebi. Skratka, primer zlorabe politične moči. Oziroma družbeno neodgovornega delovanja. Morda celo na obeh straneh.

Izigravanje zakonov

Še bolj očitni primer, ki potrjuje pravilnost slovenskih negativnih stereotipov o politiki, politikih in državi, je primer Mijič. Informacije, ki jih dobivamo o Mijiču in o njegovem podjetju, iz zornega kota baze dokazujejo, da je poslanec Resni.ce eden od tistih gospodarstvenikov postsocialističnega novega tipa — ki jih nova vlada poskuša promovirati, zaščititi itd. —, ki izigravajo zakone na vseh mogočih področjih. In to ne sam. Ampak z organiziranim ozadjem svoje družine. Izkorišča delavce iz tujine. Jih ne plačuje. Ni ga mogoče najti na naslovu podjetja. Ne odgovarja na zastavljena vprašanja. Ni mu mogoče vročiti pozivov. Itd.

Skratka, poslanec Mijič je iz perspektive baze navaden goljuf najslabšega kova. Ki po mnenju baze ne bi smel biti poslanec. To mnenje deli tudi predsednica republike. Pa mu zakon seveda ne bo storil nič žalega. Saj zakoni ščitijo politike. In ostale privilegirane. In škodujejo navadnim državljanom. Navadnim zaposlenim.

Negativni stereotipi

Seveda bi lahko rekli, da gre pri teh stališčih za negativne stereotipe. Ki pa jih dejstva o Mijičevem poslovanju na žalost potrjujejo. Mijiču kot poslancu je dovoljeno kršiti zakone. In ne samo to. Kršiti jih bo smel tudi naprej. Saj bo ostal poslanec. Njegov strankarski šef Stevanović že od prve informacije o Mijičevih nezakonitih rabotah — kljub načelnemu nestrinjanju z izkoriščanjem delavcev — v praksi ne naredi nič, da bi Mijič odgovarjal. Oziroma odletel s položaja poslanca. Ravno obratno: dela vse, da Mijića kot poslanca zaščiti. Najnovejša Stevanovićeva različica je posebna kazen za Mijiča — izključil ga bo iz Resni.ce. Izključili ga bodo člani stranke nekoč v prihodnosti. Ko bodo prišli z dopusta. Zaenkrat ni mogoče narediti nič, pravi Stevanović, ker so člani stranke na dopustu. Hkrati pa bo Stevanović baje poplačal dolgove neplačanim delavcem iz svojega žepa. (No, zdaj bo očitno izumil način, da bo te dolgove poplačala država). Seveda pa ne bo naredil tistega, kar bi lahko — da bi Mijič izgubil poslanski sedež. Stevanović je sam rekel: v parlament smo prišli s petimi sedeži in s petimi sedeži bomo ob koncu mandata iz njega tudi odšli.

Brez kazni

Spet se bo torej potrdila pravilnost negativnega stereotipa o politikih, ki so nad zakonom. Ki svojo moč uporabljajo za nekaznovano izkoriščanje navadnih ljudi. In ki jim nihče ne more nič. Ne Mijiču. Ne Stevanoviću.

Seveda pa to ni edino, s čimer Stevanović odpira vprašanje o družbeni odgovornosti predsednika Državnega zbora. Je samo zadnje v vrsti mnogih ravnanj, ki jih je od nastopa funkcije nagrmadil z neverjetno hitrostjo. Toda glede tega mu je vseeno. Vsako svojo neustreznost pokrije s primerjavo o pikapolonici. Pa je! Odkod ideja, da bi predsednik Državnega zbora moral biti družbeno odgovoren? Lepo vas prosim! In ali je že kdo videl, da bi družbeno odgovornost od svojega predsednika zahtevali člani stranke, katere glavni moto je resnica? Tudi tisti člani in članice, ki imajo sicer polna usta poštenosti in resnice, čeprav se, kot je razvidno v praksi, borijo predvsem za polnjenje lastnih žepov.

Na dopustu

A da ne bo pomote: družbeno neodgovorna ni samo nova vlada in poslanci strank, ki jo sestavljajo. Ampak tudi opozicija. Kamor formalno sodi Stevanović. Ki seveda ni opozicija. Družbeno neodgovorno delujejo tudi predstavniki dejanske opozicije. Torej Svoboda, SD in Levica. Ne vsi, predsedniki teh strank pa vsekakor. Kar se je pokazalo že večkrat. Nazadnje ob glasovanju o dnevnem redu seje parlamenta, na kateri bi morali ustanoviti preiskovalno komisijo o Black Cube. Na seji parlamenta ni bilo ne Goloba ne Hana. Oba sta bila na dopustu. Čeprav še ni bil čas parlamentarnih počitnic. Golob je svojo odsotnost pojasnil z informacijo, da je bil njegov dopust že vnaprej planiran. Kar je — jasno — upošteval tudi Janša. In po njegovi direktivi tudi Stevanović. Han pa je svojo odsotnost pojasnil z izjavo, da se mu ni ljubilo za pet minut hoditi z dopusta v parlament.

Mesec je na tej seji bil. Torej ni deloval družbeno neodgovorno. On družbeno neodgovorno ravna drugače: s svojo kandidaturo za župana Ljubljane. Na enak način, kot Golob svojo družbeno neodgovornost razgalja z idejo o oblikovanju vlade v senci.

Nadomestne igračke

Vlada v senci bi bila super, če bi v njej sodelovali dejanski strokovnjaki za posamezna področja. Recimo Lučka Kajfež Bogataj, ko gre za podnebne zadeve in zeleni prehod. Dušan Plut, ko gre za nujne družbene spremembe, ki bi slovensko družbo prilagodili delovanju in bivanju v času podnebne in okoljske krize, ki jo v poletni vročini čutimo na svoji koži. Itd. A teh strokovnjakov v novi vladi v senci ne bo. Vlada v senci bo nadomestna igračka za Goloba. Da bo lahko vladal vsaj v senci. Če že v pravi vladi ne more.

Toda časi so preresni za nadomestne igračke. To bi moral vedeti tudi Golob, če bi bil družbeno odgovoren. In vsi tisti, ki so že v predvolilnem času forsirali Goloba. Čeprav je bilo vsaj iz zornega kota baze jasno, da ne bo sestavil nove vlade. Ta pogled se je izkazal za pravilnega. Golob s svojimi svetovalci in podporniki pa seveda deluje naprej. Družbeno neodgovorno.

Zakaj je sestavljanje vlade v senci družbeno neodgovorno delovanje?

Zato, ker danes Slovenija ne potrebuje vlade v senci. Ampak delujočo opozicijo. Če bi bili družbeno odgovorni, bi morali Golob, Han in Mesec že od trenutka, ko je postalo jasno, da Golob ne bo mogel sestaviti vlade,  delati na oblikovanju in učinkovitem delovanju opozicije v parlamentu.

Kako se to dela

Kako se to dela, bi se morali naučiti od Janše. Kajti: če ne morejo vladati in delovati v prid demokracije in ustavnosti v Sloveniji, je njihova družbena dolžnost in odgovornost, da delujejo v opoziciji kot braniki demokracije in ustavnosti. Ne pa da jih mora predsednica republike na državni proslavi javno opozarjati, da imajo v parlamentu dovolj glasov, da lahko zahtevajo ustavno presojo glede določenih delovanj oz. predlogov vlade.

Iz istega razloga je družbeno neodgovorna tudi Mesčeva kandidatura za župana Ljubljane. Mesec na volitvah ni dobil glasov za to, da bo župan Ljubljane. Ampak za to, da bo v parlamentu zastopal in se boril za politiko Levice.

Ja, dečki: nismo vas volili za to, da v parlamentu ne opravljate svojega dela! Ampak za to, da ga opravljate! In vaše delo je v času cunamija antidemokratičnega in avtokratskega janšizma braniti demokracijo in ustavno ureditev v Sloveniji! Naj vas stane, kar hoče! Za to ste politiki. Za to ste vodje svojih strank. Ne pa zaradi lastnih koristi.