Znanstvena monografija Jugoslavija 1918–1992 priznanega zgodovinarja Jožeta Pirjevca je nastala in prvič izšla pred tremi desetletji, ko je naša nekdanja skupna država že razpadla, na njenih tleh pa so še dogajali brutalni spopadi med narodi, ki se iz grozot druge svetovne vojne in dolgega sobivanja pod Titovim režimom “bratstva in enotnosti” žal niso nič naučili.

Razočaran nad tem spoznanjem je Jože Pirjevec začel pisati pričujoče delo, ki ga je poganjala želja, da bi (si) razložil, zakaj se je SFRJ — navkljub svoji pomembni vlogi na mednarodni sceni in kljub zanimanju, ki ga je v svetovnih levičarskih krogih vzbujala zaradi svoje samoupravne poti v socializem — podrla kot hišica iz kart.

Odgovor na to vprašanje je avtor našel tako v kraljevini kot socialistični Jugoslaviji. Prva ni bila zmožna spoštovati raznolikosti kultur in identitet svojih narodov, niti ustvariti pogojev za usklajeno sožitje; druga pa ni ostala zvesta idealom socialne pravičnosti in enakopravnosti, ki jih je sicer glasno razglašala. Ker je bila v primežu partijske diktature in njenih dogem, kljub pogostim reformam tudi ni znala uveljaviti uspešnega gospodarstva, ki bi vsaj delno nadomestilo pomanjkanje svobode in pluralizma idej, značilno za takratni čas.

Prof. dr. Jože Pirjevec (1940) je poučeval zgodovino vzhodne Evrope na Fakultetah za politične vede v Pisi in Padovi ter na tržaški Filozofski fakulteti, zgodovino sodobne Evrope pa na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Med njegovimi monografijami so med drugim študija Jugoslovanske vojne 1991–2001, biografija Tito in tovariši (ki je izšla v enajstih jezikih), in knjiga Partizani, objavljena tudi v hrvaščini in angleščini. Je redni član SAZU. Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije je prvotno izšla leta 1995 pri založbi Lipa, zdaj pa jo je ponatisnila Beletrina. 

Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918–1992 • Steklenica piva na smetišču

Prvega decembra 1918 je princ regent Aleksander Karađorđević v Beogradu, ki so ga srbske čete komaj pred mesecem dni osvobodile, sprejel 28-člansko delegacijo Narodnega sveta iz Zagreba. Ta skupščina, v kateri so se 8. oktobra, še pred propadom Avstro-Ogrske, zbrali predstavniki južnih Slovanov v habsburški monarhiji, je 29. oktobra razglasila ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki naj bi bila ob srbski in črnogorski tretja južnoslovanska suverena enota. Ker pa je nihče ni mednarodno priznal, je bila prav kmalu prisiljena, da se odloči za združitev z zmagovito Srbijo. Pod pritiskom italijanskih ozemeljskih zahtev, socialnih nemirov v nekaterih predelih Hrvaške in zaradi splošne zmede je Narodni svet poslal svoje predstavnike v srbsko prestolnico, prepričan, da je rešitev le v takojšnji spojitvi s kraljevino Karađorđevićev. Čeprav so Slovenci in Hrvati to storili predvsem iz strahu, niso bili pripravljeni privoliti v združitev brez pogojev. Delegacija Narodnega sveta je imela nalogo, da zahteva, preden privoli vanjo, svobodno ustavodajno skupščino, ki naj bi suvereno odločala o monarhiji ali republiki. Obenem pa naj bi dobila tudi zagotovilo, da centralna vlada ne bo kršila lokalnih avtonomij in bo zase pridržala le nekaj najpomembnejših pristojnosti.

Toda v Beogradu so bili po pravkaršnji zmagi pijani od ponosa,  zato tem zahtevam niso bili naklonjeni. Srbi so imeli lastno vojsko in so vedeli, da bodo na mirovni konferenci sedeli na častnem mestu med zmagovalci, medtem ko so Slovenci in Hrvati morali hiteti, če so se hoteli rešiti iz ruševin cesarstva, za katero so se do včeraj borili. Po treh dneh pogovorov so bili poslanci Narodnega sveta prisiljeni, da privolijo v združitev, ki ni bila v duhu prejetih navodil. »Naša avstro-madžarska stvarnost,« je pozneje zapisal Krleža, »se je pijano zakotalila pod prestol Karađorđevićev kakor prazna steklenica piva v smeti.« Med kratko in formalno slovesnostjo je regent v imenu svojega očeta kralja Petra I., ki že dolgo ni opravljal vladarskih dolžnosti, razglasil Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev (SHS) in poudaril, da želi biti zvest »velikim ustavnim, parlamentarnim in najširšim demokratičnim načelom«. S temi besedami pa je implicitno že kratil pravico bodoči ustavodajni skupščini, da svobodno izbere ne samo ime nove države (Srbi so odklanjali naziv Jugoslavija, ker se niso hoteli odpovedati svoji individualnosti), temveč tudi njeno institucionalno ureditev: republiko ali monarhijo. Njegova odločenost ne samo kraljevati, temveč tudi vladati je postala očitna že čez nekaj dni. Ne da bi upošteval mnenje strankarskih prvakov, da je najprimernejši kandidat za predsednika prve skupne vlade stari in častitljivi Nikola Pašić, ki je vodil Srbijo pred vojno in med njo, je kot svojega kandidata vsilil Stojana Protića, prepričan, da ga ta zagotovo ne bo zasenčil na političnem prizorišču. Predstavniki strank so regentov diktat sprejeli z negodovanjem, toda ker so se zavedali, »da smo še brez meja, brez države, a imamo že krizo«, so popustili njegovi volji.

Protić, predstavnik Radikalne stranke (že dolgo radikalne samo po imenu), je 20. decembra 1918 sestavil koalicijsko vlado, v katero je stopilo 12 strank. Njen podpredsednik je postal Slovenec Anton Korošec, ki se je že kot poslanec v dunajskem parlamentu boril za jugoslovansko združitev, za zunanjega ministra pa je bil imenovan Dalmatinec Ante Trumbić, vodja medvojnega Jugoslovanskega odbora. Na čelo pomembnega notranjega ministrstva je bil postavljen hrvaški Srb Svetozar Pribičević, eden najbolj zagnanih zagovornikov »integralne narodne enotnosti« jugoslovanskih »plemen«.

Začasna vlada se je znašla pred izredno težko nalogo, saj je bilo treba uskladiti celo plejado dežel z različno upravno in kulturno tradicijo. V novo državo so namreč stopile poleg dveh samostojnih kraljevin, Srbije in Črne gore, še Hrvaška in Slavonija, ki sta pripadali madžarski polovici habsburške monarhije, Kranjska, južna Štajerska, del Koroške in Dalmacije, doslej podložne Dunaju, Bosna in Hercegovina, bivši avstro-ogrski kondominij, ter Kosovo-Metohija in Vardarska Makedonija, ki ju je Srbija osvojila v balkanskih vojnah 1912–13 in spet pridobila po koncu prve svetovne vojne. Od 12 milijonov prebivalcev teh dežel jih je osem imelo isti knjižni jezik, srbohrvaščino, ki so jo Srbi in Črnogorci pisali v cirilici, Hrvati pa v latinici. Latinico so uporabljali tudi Slovenci, tretja konstitutivna enota v državi, imeli pa so lasten jezik, soroden srbo­hrvaščini. Poleg omenjenih »plemen«, kot so trdili zagovorniki jugoslavizma, so v še neopredeljenih mejah kraljevine živele številne etnične skupnosti, od katerih so bile nekatere priznane, druge pa ne: 750.000 Bošnjakov slovanskega izvora, a islamske kulture, 600.000 Makedoncev, 500.000 Nemcev in skoraj prav toliko Madžarov in Albancev, več kot 200.000 Romunov, 150.000 Turkov, 115.000 Čehov in Slovakov, poleg njih pa še Ukrajinci, Poljaki, Italijani, Židje in Romi.

Prav tako pisana je bila Kraljevina SHS tudi na verskem področju: pravoslavnih je bilo približno pet milijonov, samo 300.000 manj je bilo katoličanov, uniatov 400.000, muslimanov dobrih 1.300.000, protestantov 229.000 in Židov (Aškenazov in Sefardov) 36.000. Medtem ko je bila nova država v Evropi šele deseta po številu in šestnajsta po gostoti prebivalstva, je po etnični in verski raznolikosti zaostajala le za sovjetsko Rusijo. V nasprotju z njo pa ni imela naroda, ki bi s svojo številčno in kulturno močjo mogel prevladati nad vsemi preostalimi. Vrh tega so bile etnične skupnosti neenakomerno poseljene na njenem teritoriju, saj so bila nekatera območja narodnostno homogena (Slovenija, del Hrvaške, osrednja Srbija), druga pa nadvse mešana in razdrobljena (Bosna in Hercegovina, Makedonija, Vojvodina). Velikanska so bila tudi razhajanja med posameznimi deli države glede na stopnjo kulturne ozaveščenosti, politične in civilne zrelosti ter ekonomske razvitosti. Za ponazoritev samo en podatek: v Sloveniji je bilo po popisu leta 1921 okrog 8,8 odstotka nepismenih, v južni Srbiji oziroma Makedoniji pa kar 83,8 odstotka.