Guardian je ena od najstarejših medijskih organizacij. Časnik je začel izhajati — sicer pod imenom The Manchester Guardian — leta 1821. Kljub današnjemu upadanju vloge tiskanih medijev pa lahko Guardian še vedno prištevamo med vodilne globalne medijske organizacije, ohranja pa tudi pozicijo vodilne v Veliki Britaniji. In pri vseh težavah, s katerimi se kot vsi mediji spopada — negotova usoda tiska, problemi spletnega novičarstva —, pa se vendarle loteva drznih korakov.

Politična orientacija

Kot mnogi tuji mediji tudi Guardian ne skriva svoje svetovnonazorske politične orientacije — konkretno levosredinske. V tej luči je morda presenetljiva odločitev, da so se odločili, da prepovedo določene vrste oglaševanja. Ker da »ni etično sprejeti denarja od storitev, ki lahko vodijo v odvisnost in finančni propad«. Zato je Guardian v vsej svoji globalni medijski skupini prepovedal oglaševanje iger na srečo. Prepoved obsega vse oblike iger na srečo, tudi športne stave in spletne igralnice, in velja za vse spletne in tiskane produkte pod Guardianovim okriljem —vključno z Observerjem in Guardian Weeklyjem. Že od leta 2020 pa velja na Guardianu prepoved oglaševanja fosilnih goriv. 

Drzno dejanje

Za medijsko hišo, katere velik del preživetja sloni na oglaševanju, je prepoved oglasov določenih podjetij res drzno dejanje. Ta korak so utemeljevali s tem, da so njihove analize pokazale, da je oglaševanje iger na srečo vodilo k večjemu števil odvisnosti od igranja na srečo. Čeprav so v resnih, velikih medijskih organizacijah aktivnosti novinarskega dela in oglaševanja povsem ločene aktivnosti, pa je tak korak pomemben in razumen. Če namreč medijska organizacija želi utemeljevati svoje odgovorno novinarsko delo na javnem interesu, na skrbi za družbo in njeno blaginjo — in delovati v družbi kot “pes čuvaj” —, potem ji tudi mora biti mar, kako se financira. 

Moč posredovanja informacij

Temu načelu bi bilo odgovorno slediti tudi pri oglaševanju in promociji vseh škodljivih izdelkov in storitev. Mednje zagotovo sodijo izdelki, ki povzročajo zasvojenost — bodisi alkoholno ali nikotinsko. V primeru prepovedi oglaševanja škodljivih produktov se medijska družba postavi na stran varuhov zdravja človeštva in s tem jemlje nase vlogo, ki jo sicer opravljajo druge institucije.

To ima svoj smisel. Če se medijska hiša zaveda svoje moči posredovanja informacij, iz katerih si izoblikujemo podobo sveta, se mora tudi zavedati, da zato nosi določeno odgovornost.

Zadnja pot

Moč medijev nas je že velikokrat prepričala. Ta teden, ko so z državniškimi častmi pospremili na zadnjo pot bivšega medijskega mogotca Berlusconija, smo se ponovno spraševali o moči medijev in o tem, kako pomembno zanj je bilo medijsko zvezdništvo in medijsko lastništvo, da se je lahko zavihtel na vrh politične scene in kreiral Italijo po svoji podobi. Medijski vpliv je bil precej jasen in prelomen za mnoge njegove kasnejše korake. Zato bi si želeli, da se medijski vplivneži zavedajo, da z velikim vplivom pride tudi velika odgovornost.