Roman Picerist pisatelja, komapartivista, osnovnošolskega ravnatelja v pokoju in aktualnega predsednika Društva pisateljev Slovenije Dušana Merca opušča pravila kriminalnega žanra. Picerist: Sporni eseji o zločinu ni samo zgodba o katastrofalnem polomu zaporniške delavnice kreativnega pisanja, temveč tudi pogled na družbeno obrobje po osamosvojitvi, ki opazuje navidezni vrh z resničnega dna. Osredotoča se na pripoved zapornika, neomajno vztrajnega v svoji drži pajka, ki ga nihče ne pozna, čeprav ga vsi iščejo — sam pa ve vse o vseh in se tudi edini zaveda, da je druščina za zapahi le orodje v rokah nekoga nevidnega, a vseprisotnega. Picerist je izšel pri Založbi Goga.

Dušan Merc: Picerist • Spoznavno dejanje • Dostavljena pica z dodatkom

Vsak četrtek sem ob 17:30 dobil enako naročilo. Navadna pica margerita na vedno isti naslov. Nekam na Vodovodno cesto v Ljubljani. “Picerija Lamborghini iz Zasavja, najboljša, najhitreje, po recepturi s Sicilije, iz krušne peči!” se je bralo na letakih, na spletnih straneh. In vedno same pohvale.

Majhen blok, nekaj garaž, nikoli nikogar na hodniku. Ko sem prišel prvič, so se vhodna vrata odprla, potem ko sem pozvonil. Navodilo je bilo, naj pozvonim na zvonec brez imena. Znašel sem se v prvi etaži, pred šestimi zaprtimi vrati stanovanj. Povzpel sem se nadstropje više, ker je bilo običajno tako, da so naročniki stali pri vratih, da sem oddal pico in uredil račun. V drugi etaži so bila vsa vrata zaprta, le skozi ena od priprtih vrat je v teman hodnik zarezala svetloba iz predsobe. Vrata sem si ogledal. Bila so masivna, neprebojna, imela so varnostni zaklep, tako da jih nisem mogel odriniti. Od znotraj si jih lahko zaklenil tako, da se je vključil varnostni mehanizem z jeklenimi palicami, ki so popolnoma onemogočale hiter vstop. Še dobro pripravljen vlom bi trajal bistveno predolgo. Nobenega glasu ni bilo slišati. Nekdo od znotraj je vedel, da sem prišel, jasno je bilo, saj mi je odprl vhodna vrata, ni pa me hotel videti. Ali pa ni hotel, da bi ga videl jaz. To je bilo bolj verjetno. Na vratih ni bilo napisano, kdo stanuje v stanovanju za vrati. To je bilo vse.

Vedno me je čakal denar, dvajset evrov za najcenejšo pico. Po treh dostavah sem le doumel, da drobiža ni treba vračati, ker sem ob drugi dostavi dobil nastavljen bankovec za dvajset evrov in razliko od prejšnje dostave, se pravi šest evrov in pol, kar sem vrnil pri prvem naročilu. Pri peti dostavi me je zopet čakal bankovec za dvajset evrov in dvakratnik ostanka od prejšnjih dveh dostav. To pomeni trinajst evrov. Skupaj sem imel od petih dostav dvaintrideset evrov in pol napitnine. Kraljevsko. Vendar zaradi previdnosti nisem pristal, da bi navadna margerita stala dvajset evrov. Zato sem napitnino vedno pobral za nazaj. Potem sem pustil pred vrati šest evrov in pol in jih šele naslednjič vzel kot napitnino za prejšnjo dostavo. Igra z naročnikom ali naročnico je trajala pol leta. Morda nekaj več.

Nekega jesenskega četrtka pa je bila igra prekinjena. Vrata naročnika, pomislil sem tudi, da je morda naročnica, so bila opazno bolj odprta, kar je pomenilo, da avtomatični zaklep, ki preprečuje vstop v stanovanje, ni aktiviran. To sem razumel kot povabilo v prostor. In ker sem moral pico dostaviti, sem vstopil v predsobo precej velikega stanovanja. Na velikost sem sklepal, ker je bila že predsoba velika in ker je bilo veliko vrat v druge prostore stanovanja.

“Kar naprej, kar naprej,” sem zaslišal moški glas iz ene od sob. Vstopil sem globlje v prostor. Zaslišal sem za svojim hrbtom, kako so se vhodna vrata zaprla in kako se je premaknil varnostni zaklep. Zvok ob zapiranju je dokazoval, da se je sprožil tridelni jekleni zaklep, ki je vrata povezal z okvirjem. Vedel sem, da sem v pasti.

“Kar naprej, kar pogumno naprej,” je v eni od sob vabil isti glas.

Takoj sem postal previden in nisem najprej vstopil v sobo, od koder sem slišal vabilo, pač pa sem namenoma odprl dvoje napačnih vrat, ker mi je bilo jasno, da bo treba pobegniti. Obe sobi sta bili prazni, brez pohištva, obe sta imeli okni nekam na ulico in obe sta imeli kljuki s ključavnicama. To je pomenilo, da sta okni zaklenjeni in da bi moral prebiti dvojno ali trojno zastekljeno okno. Skorajda nemogoče, če nimaš ničesar v prostoru, s čimer bi udaril po steklu. Iz ene od sob je strahotno zasmrdelo. Soba je bila polna ostankov pice in embalaže. Pa vendar je zasmrdelo še bolj ogabno. Takoj sem se znašel v roju mesarskih muh. Prepoznal sem tudi ta smrad. Na hitro sem zaprl vrata te ogabne sobe.

“Kar k meni, kar k meni,” je vabil glas iz sobe, v katero nisem hotel vstopiti.

V njej so bili samo miza in dva stola, drugega v tistem trenutku nisem opazil. Miza je bila pogrnjena za dva.

“Daj, bova skupaj pokončala to tvojo dobroto. Postavi jo na sredo … ne boj se, plačal jo bom. Še vedno sem jo,” je rekel grgrajoč glas, očitno zaradi prehlada ali zaradi dolgoletnega kajenja.

Za mizo je sedel moški, nekaj starejši od mene. Problem je bil v tem, da je bil njegov sedež obrnjen proti vratom, okno pa je bilo za njegovim hrbtom. Zato je lahko on videl moj obraz zelo natančno, jaz pa njegovega niti ne. Bil je nekoliko nerazločen. Pa vseeno še kar dobro viden. Takoj sem ugotovil, da ga ne poznam, da ga nisem še nikoli videl.

Na mizi sta bila dva desertna krožnika in dva papirnata servieta, nikjer pa jedilnega pribora.

“Kaj gledaš? Saj si lahko z rokami privoščiva pico, mar ne?” se je nasmehnil, ko sem dal pico na mizo.

Opazil je, da mi ni do hrane.

“No, sedi vendar, se bova lepo pogovarjala, pojedla pico, in to je vse. Saj veš, da je pri jedi nekoliko zoprno biti sam. Poznaš to, ne?” je bil prijazen.

Prijaznost mi je šla na živce.

Treba je bilo sesti. Treba je bilo ugotoviti, za kaj gre. Izhod je bil trenutno onemogočen.

Odprl je kartonasto škatlo in si vzel enega od osmih kosov.

“Ali veš, da imate najboljše pice v Ljubljani?” je nadaljeval, ko sem sedel.

Nisem odgovoril. Takšna trditev ni bila primerna za vzdušje, ki je bilo zelo zoprno in napeto. Poleg tega pa, kot se že ve, naša picerija ni bila v Ljubljani.

“No, mirno vzemi, povabljen si k mizi, in vzemi … No? Trenutno sva v stanovanju sama, to mi lahko verjameš. Vendar ne bova dolgo. Mogoče ne bova mogla pojesti pice do konca. Prišli bodo še trije, ki pa jim ne bo do pice …” je nadaljeval.

“Tudi meni ni do hrane …” sem le izdavil.

“No, si le spregovoril. To je dobro. Lepo se bova pomenila, potem pa boš odšel in se nikoli več vrnil. Razumeš?”

Samo pokimal sem, čeprav nisem razumel. Prišli naj bi trije, jaz pa naj bi odšel. Je bilo mišljeno, glede na smrad v sosednji sobi, za vedno?

Trenutek je od mene zahteval ponižnost, vsaj navidezno sodelovanje in seveda veliko previdnost. In, seveda, mrzlično iskanje izhoda. Ni ga bilo videti.

“Če dovoliš, nisem se predstavil. In to tudi nima smisla …” se je nekoliko vzvišeno nasmehnil.

“Verjetno ti je zelo jasno, zakaj si tukaj in o čem se bova pogovarjala. Najprej samo midva, potem pa pridejo še drugi na vrsto, če bi nama ne uspelo priti do soglasja …”

Vedel sem, že tisti trenutek, ko so se vrata avtomatično zaprla, da je nastopil trenutek resnice. In vedel sem, da moram zmagati. Zmagati!

Sedel sem sključen in nemočen, to je bila prava, edina možna poza. Izražala je nemoč in strah in obup.

Moj problem je bil, da je čas tekel.

“Poglej,” je nadaljeval, “v kotih vsakega prostora so kamere, ki naju snemajo. Slika in zvok se prenašata v stanovanje nad nama. Od tam lahko vsak trenutek pridejo pravi fantje in najin pogovor se bo sprevrgel iz navadnega klepeta v hudo zoprno situacijo zate. Ker vem, da veš, kaj je tisto, kar morava doreči, lepo vzemi kos pice in mi povej, kar imaš povedati, in vrata iz stanovanja se bodo čudežno odprla in boš svoboden in boš še naprej lahko igral vlogo nedolžnega picerista.”

Seveda sem vedel, kaj hoče. Ni bilo treba dodatno razlagati.

Vzel sem si kos pice in dvakrat ugriznil, potem pa se mi je zaletelo, nisem mogel več jesti. Prežvečeno pico sem izvrgel na krožnik pred sabo. Čeprav se je odvrnil od mene z gnusom, češ, kakšen pacek in slabič sem, ga je moj izbljuvek iz skrčenega želodca navdajal z zadovoljstvom, ker je bil prepričan, da je dosegel svoj namen, da me je neskončno strah, da sem zlomljen. Ni vedel, da sem se pripravljen tudi poscati v hlače, samo da bi ga prepričal, kako me je strah in groza. Pa se ni bilo treba ne uscati ne posrati! Zakaj bi pretiraval, če ni treba! V trenutku, ko se je vzvišeno nasmehnil, sem planil nadenj. Napadel sem ga kar čez mizo, odgnal sem se od tal in ga zadel z robom krožnika naravnost v obraz. Čutil sem, kako mu je počil nosni pretin. Skupaj z njim sem padel na tla. K sreči sem ostal zgoraj. Čutil sem tudi, da ga je moralo naslonjalo stola, ki ni bilo ravno, precej poškodovati. Preden se je lahko začel braniti, sem bil že v tako imenovanem ful pozišnu. Sedel sem na njem, ga grabil za goltanec, on pa se je hotel z obema rokama rešiti iz mojega prijema in se z dvigovanjem bokov izviti iz podrejenega položaja. Uspelo bi mu, bil je močan in verjetno dobro treniran, če ne bi jaz z drugo roko z udarcem po robu mize razbil krožnika in mu kosa keramike, ki mi je ostal v roki, ne zaril v levo oko.

Z vso silo sem pritisnil, da sem slišal, kako je počilo nekaj zadaj za očesom, ki se je razlilo po moji roki. Roki, ki sta se branili mojega prijema z objemom mojega goltanca, sta takoj popustili in se samo za hip, instinktivno dvignili v obrambo oči. Zato je bil njegov boj izgubljen! Zatulil je v grozi, v smrtni grozi zaradi bolečine, ki je morala biti neznanska. Vedel sem, da to ni dovolj, da boja še nisem dobil. Vedel sem, da so takšni ljudje zverine in da ranjeni postanejo še neskončno močnejši. Zato sem moral ostati odločen in fokusiran. Obrnil se je na bok, to mu je še uspelo. Pa ni mogel presoditi, da je to slabše zanj. Iz zlomljenega naslonjala stola sem potegnil eno od palic in jo z obema rokama z vso silo zapičil v njegov desni bok, med rebra, ker se je še vedno držal za glavo, da bi si obranil oči. Kri niti ni brizgnila vame. Palico sem moral izvleči in ga obrniti k sebi, da sem ga lahko zadel v mehko trebušno votlino. Ni šlo drugače. Delo je treba opraviti. Pa še vedno ni bilo dovolj. Tulil je kakor zaklan prašič. To je bil problem in problem so bile kamere, ki so nedvomno delovale. Vsak trenutek bi morali vdreti v stanovanje njegovi pajdaši, ki bi seveda z lahkoto obračunali z menoj. Pravzaprav mi je šlo najbolj na živce njegovo tuljenje, ker se pač ni hotel umiriti. Zato sem zabadal vanj, da je bilo vse krvavo, tudi jaz sem bil ves posvinjan z njegovo krvjo, ki pa je vendarle tako hitro odtekala, da se je začel umirjati in ni imel več moči, da bi se branil in tulil še naprej. Ko sem vstal, je bilo vsega konec. Na mizi je ostal razmetan del pice, ki mi je je bilo žal. Še nedotaknjen del sem si stlačil v usta.

Posel je bil končan. Vsaj en del. Manjši del. Moje igre nedolžnega in nevidnega malega človeka je bilo konec. Vedel sem, da vedo zame, vedel sem, da se bo zgodilo, in zgodilo se je. Razkrinkali so me, odkrili so me, začel se je boj na življenje in smrt. Začel se je, tako sem mislil, nov beg na življenje in smrt. Do konca življenja in do konca te moje pripovedi.