Dušan Moravec (1920—2015) v knjigi Utrinki spomina odstira različne vidike svoje ustvarjalne poti, poroča o podrobnostih iz svojega življenja in o sopotnikih s področja literature in gledališča iz povojnega obdobja. Dušan Moravec je pronicljiv komentator umetnosti in družbe neke dobe. Po maturi se je vpisal na Filozofsko fakulteto, po okupaciji pa študij prekinil in se vključil v delovanje OF. Vojno je deloma preživel v italijanskih taboriščih, deloma pa v NOV kot član uredništva in urednik za kulturo pri Slovenskem poročevalcu. Bil je dramaturg in teatrolog ter literarni in gledališki zgodovinar, pa tudi med ustanovitelji MGL. Napisal je vrsto monografij o zgodovini slovenskega gledališča in njenih izstopajočih posameznikih. Bil je dragocen uredniški sodelavec zbirke Zbrana dela slovenskih pisateljev ter vesten urejevalec knjižnih objav korespondence med velikani naše literature in gledališča.

Kot je v javnem voščilu ob njegovi devetdesetletnici zapisal Ivo Svetina, je bil akademik Dušan Moravec “mož, za katerega bi marsikdo rekel, da je mož brez posebnosti”. To je še zlasti veljalo za zadnja leta njegovega življenja, ki jih je preživel v družbi knjig ter najožjega kroga sorodnikov in prijateljev. Malokdo je vedel, da je v samoti pisal avtobiografijo. Knjiga Utrinki spomina je izšla pri založbi Beletrina v sozaložništvu s Slovenskim gledališčim inštirutom (SLOGI).

Dušan Moravec: Urinki spomina • Namesto uvoda

Rodil sem se tako rekoč v geometričnem središču Ljubljane, v dvoriščnem traktu Golobove hiše na Wolfovi ulici številka osem, kjer je zdaj knjigarna Vale Novak. Od tam je bilo skorajda enako daleč (blizu) do glavne pošte v zahodni smeri, do Frančiškanskega mostu na vzhodni strani ali do parka Zvezda, gledano proti jugu; na vsako stran je bilo komaj sto metrov ali le malo več.

Sem torej rojen Ljubljančan? Rojen že, vendar vse prej kakor “avtohton” (in kdo pravzaprav sploh je?). Naši so se preselili v “prestolnico” trinajst let pred mojim rojstvom; iz Novega mesta. Sem torej Dolenjec? Še zdaleč ne. Oče se je rodil v dunajskem Novem mestu (Wienerneustadt), mati v Kranju. Tisto dunajsko Novo mesto je bilo kajpada naključje. Ded Ivan Moravec (tudi Morauc) je bil poklicni vojak, podoficir; če bi sodil po ohranjeni fotografiji, kar zaslužen, saj je na njegovi uniformi več bleščečih kolajn. Služboval je vsepovsod, kot je bila takrat navada; že veliko prej v Makarski. Na drugi fotografiji, ki je izgubljena, je bil upodobljen celo na konju, s trobento v rokah — bil je Regimentshornist, polkovni trobentač. V Makarski se mu je ustavilo oko na brhki Klotildi Puović; vzel jo je in imela sta tri sinove in hčer; eden od sinov je bil moj oče. Je bila vsaj ponosna Dalmatinka čiste hrvaške krvi? Kot kaže, spet ne. Teta Rozi je hranila številne fotografije, med njimi tudi ljubek okrogel medaljon, na katerem je bil upodobljen neki Vittorio Mestro, po njenem pričevanju stric ali prastric, sodnik v Padovi. Ali to pomeni, da so se Puovići nekaj rodov prej preselili čez Jadran na dalmatinsko obalo? Večkrat se mi je celo dozdevalo, da so si pritaknili tisti “ć” šele pozneje in se jim je prvotni Puovi bolj prilegal; govorica babice Klotilde je bila bolj laška kakor hrvaška, to pa seveda v stari Dalmaciji ni bilo nič posebnega. Spremljala je svojega moža na vseh postajah, kjer je služboval; tudi še v Novem mestu, kjer so se naselili po upokojitvi in odprli gostilno Pri Dalmatincu (so jo tako poimenovali babici na čast?). Tam so vztrajali do konca svetovne vojne; takrat pa si je gospa Klotilda zaželela sonca in morja; preselila se je s hčerko in sinom Lojzetom v Makarsko, kjer pa je ta odprl trgovino “željeza i boja”, postal za domačine “Džidži”, uradno Vjekoslav, kot je pisalo na tabli in trgovskih papirjih; aklimatiziral se je, postal občinski svetnik in se zbližal (pravo nasprotje mojega očeta) z vsem, kar je bilo blizu katoliško obarvanemu — po drugi vojni mu tega niso šteli ravno v dobro. Moj ded je spremljal babico na jug, vendar se od prvega dne ni dobro počutil. Že kmalu po naselitvi je svečano izjavljal, da on v tej Afriki ne bo živel, in tudi res ni dolgo; gospa Klotilda pa se je “doma” kar dobro ustalila in dočakala v svojem rojstnem mestu dvaindevetdeseto leto. Prav lahko je pozabila na novomeško krčmo — Božidar Jakac mi je ob nekem obisku pokazal hišo, v kateri je bila — skoraj nasproti sedanje Jakčeve galerije, kjer je zdaj (ali je vsaj bil) frizerski salon. Zadnje leto pred smrtjo sem babico — bila je izjemen “original” — še obiskal, vendar me najprej ni hotela videti, ker ni prišel tudi oče, njen sin (“prasica sin, prasica drugi sin”).

V družinskem izročilu je ostal kot svobodomislec: v nedeljo se je pražnje oblekel, vendar se ni napotil k maši — “ne, v naravo grem, v naravi je bog”.

Moj oče, mladenič, je prišel službovat v Kranj — kdove kako in zakaj? Tako kakor ded Ivan se je tudi on na tej službeni postaji oženil s Terezijo, se preselil z njo najprej spet v Novo mesto, tam odprl trgovino, in potem v Ljubljano. Ta gospa Terezija, moja mati Zinka, naj bi bila — v nasprotju s prej opisano vejo — pristna gorenjska korenina? Spet je vse prej kakor to. Pisala se je Teply, po očetu, ki je kot krojač po takratni šegi priromal iz češkega Chrudima v naše kraje (kako je že pisal Jakob Alešovec o skladatelju Foersterju, ki da je prišel “s praznim trebuhom” v kranjsko deželo “za kruhom”?). Pa to še ni vse. Njena mati se je pisala, preden se je poročila s Čehom, Köstl, in družinsko izročilo je vedelo povedati, da so se tudi njeni predniki pritepli — kdove kdaj — menda celo z Bavarskega ali odondod, tako kot tudi Wolfi, ki so bili z njimi v rodu. Iz teh zakonov so prišli moji polbratranci, s katerimi si nisem želel imeti kaj več stikov (dr. Janko Köstl je bil med vojno visok funkcionar “plavih”, dr. Vlado Wolf pa zdravnik v Bohinju, pozneje stomatolog v Ljubljani).

Bližji so mi bili pravi bratranci po materini strani, sinovi Konrada Teplyja, maminega brata. S “teto Pepino”, poštarico iz Kostanjevice, sta imela štiri sinove, ki pa so le malo živeli v Ljubljani. Vsi so bili znatno starejši od mene, saj sem bil tudi sam “postržek” v familiji, po deset in petnajst let mlajši od sester in brata. Milutin je živel večidel v Srbiji in se je domala “posrbil”; Ermin, ruski inženir, je služboval po vsej Jugi, nazadnje je bil profesor na zagrebški univerzi in malo pred smrtjo celo njen častni doktor; najmlajšega, Marjana, so poslali na beograjsko vojaško akademijo; obiskoval nas je v zlikani uniformi, med drugo vojno pa je zašel med “plave” in nesrečno končal na Grčaricah. Najbližji mi je bil Bogo, predvojni socialist (med vojno malo manj, pozneje spet); profesor, ravnatelj mariborskega muzeja. Srečevala sva se ob slehernem obisku v Mariboru, vsaj pri Orlu, kjer je bil nepogrešljiv gost in je tam tako rekoč tudi umrl — prijateljsko, čeprav so bile v vojnah in prvih povojnih letih med nama tudi sence.

Obe veji, po materini in očetovi strani, sta bili izjemno trdoživi; vsi dedje in babice pri devetdesetih ali še čez. Teta Poldi, mamina sestra, je šla šele v devetdesetem na Bokalce, hodila od tam še zmeraj k nam na obiske (in k frizerju!) in se poslovila pri polni zavesti, v sedemindevetdesetem. Do zadnjega je bila na tekočem o vsem. Ko je slišala radijsko vest, da se Tito odpravlja v Moskvo, me je pozdravila že med vrati: “Ti, ali se zdi to tebi pametno?” In ni čakala na odgovor: “Meni se ne zdi prav nič.”

Žlahta je bila, posebno še po materini strani, zelo razvejana. Imela je tudi kar nekaj sestričen. Da bo slika še bolj pisana — ena od teh se je poročila s Poljakom in se ponemškutila (ne po njegovi krivdi), med svetovno vojno so pribežali naravnost k nam, na Wolfovo (mene k sreči še ni bilo). Vnuk se je uveljavil pozneje celo v koroških literarnih krogih (nemških, seveda); nedavno je umrl in od nekod so mi poslali zelo spoštljive nekrologe. In še naprej: tudi sestra Ela se je v drugo poročila z Avstrijcem, k sreči vsaj s socialistom.

In tako naprej.

Tudi Stanin rod ni bil nič manj trdoživ; poslovila se je najmlajša. Kristina je na véliko slavila devetdeset­letnico in se ne more posloviti od svojega pisalnika; vse spremlja, od umetnosti do politike. Pa tudi jaz sam: kljub vsem tegobam tolčem dvainosemdeseto in še zmeraj klepljem tele zmedene strani (pa včasih tudi še kaj bolj pametnega) naravnost v stari strojček, brez koncepta. Star rod, kamor pogledam — po očetovi in materini strani, tudi po ženini. Edina izjema je bil moj oče, ki se je poslovil kmalu po koncu druge vojne, pri šestinšestdesetih.