Zato sem se odločila, da bom danes ubila dve muhi na mah.
Zob mi je razpadel že pred štirinajstimi dnevi. Imela sem široko luknjo na sprednjih dveh zobeh. Ker se na široko smejim, so me že v osnovni šoli klicali zajček. No, to neljubo stanje, ker zdaj ne bi rada bila zajček, ker me je bilo sram, sem se torej odločila prekiniti. Tako sem šla najprej k zobarju. Popravil me je tako, da zobje še bolje izgledajo kot prej. Moj nasmeh je spet lep.
Na vstopu v Center me je pozdravil postaven sivolasec. Nakazoval je, kakor da si snema klobuk.
»Ja, vem, da se me ne spomniš, jaz sem bil Rožanc. Malokrat smo se videli. Jaz se te pa spomnim. Pa ti?«
»A ti si bil Rožanc? Jaz sem bila pa Maroltovka. Marolti smo bili boljši od vas Rožancev.«
Potem se je kakor prekrižal in izjavil:
»O, to se pa ne bo nikdar nehalo.«
»Ne, ne bo se nehalo, nikoli.«
Žal nimam take kondicije, da bi se šla napit. Šla sem skromno domov na kosilo, ki mi ga je pripravil mož, in mu povedala za dogodek v striparnici. »Ja, bravo Barbi, čestitam.«