Odpotovali sva brez priprav. Denar sva imeli v potovalnih čekih, ki so čakali svoje vnovčenje v Salamanci. Neumna kot sem takrat bila, se sploh nisem zavedala, da bom potrebovala na potovanju tudi hrano. Irena je bila še bolj naivna. Vzeli sva torej samo potovalne čeke v potovalki in nekaj drobiža, ki sva ga našli doma po torbicah. Nekaj frankov, nekaj lir in stop.

Kot dve glupači ali huliganki. Nič nisem mislila. Niti na varnost. 

Porsche

Dejstvo je, da je bila pot čez Italijo brez posebnosti. A ko sva prečkali mejo s Francijo, so se začeli problemi.

Prvi naju je pobral voznik sklumpanega kombija. Nekaj časa smo se že vozili, potem pa sem ga pogledala v v roke in z grozo ugotovila, da si ga drka. Ustavil se je na prvem parkirišču in hotel nadaljevati — kar sem odločno odklonila. 

Naslednji je bil v moški v porscheju lešnikove barve. Vrata so se odpirala kot pri avionu. Krasno. Povabil naju je, da greva z njim — in sva šli. Sedli sva v kot hladilnik hladen avto in on je z ultra hitrostjo odpeljal. 

Ves čas je vozil na prehitevalnem pasu. Zdelo se je, da drugi avtomobili vozijo po polžje. Kar seveda ni bilo res. Mi smo bili hitri.

Limuzina in pollo

Ko naju je tip v porscheju odložil, naju je pobral nek mladec z limuzino. Dala sem mu vedeti, da sva se do sèm pripeljali s porschejem, hitrim kot strela. Takoj naju je začel gledati spoštljiveje. Nekje ob Roni naju je pobral človek z dvema otrokoma. Z njim smo šli do Montpéliera.

Ko sva pozneje že v Španiji štopali v ozadju Barcelone, nama je ustavil še kar prijazen moški in naju povabil, da greva z njim v Valencio. To je bilo čisto izven najine poti, ampak je rekel, da lahko prespiva pri njem. In tako sva se odločili, da greva do Valencie.

Moški se je z mano sprva zelo pozorno pogovarjal, potem je pa kar naenkrat utihnil. Videla sem, da nekaj mrzlično razmišlja. Ustavili smo se na kosilu v stari španski gostilni. Seveda naju je častil. Jedla sem piščanca. Pollo po špansko. Na koncu je sledil še jogurt, potresen s sladkorjem. Okusno. Po koncu obeda smo krenili naprej v Valencio.

Bingo

Blizu Valencie smo se najprej ustavili na čudnem kraju, kjer so igrali bingo. Najin voznik je najprej stopil do tipa, ki je vodil bingo, nekaj sta se pogovarjala, potem pa se je vrnil k nama. Šli smo naprej v Valencio.
​{embed_info_box}201731{/embed_info_box}

Po mojem je voznik hotel povedati bingo tipu, kakšni sva, in mu verjetno namignil, katero bi imel raje. Tako razmišljam zdaj, takrat me je bilo pa samo strah.

Na koncu smo le prispeli do voznikovega doma. Najprej je vzel pošto iz nabito polnega nabiralnika, potem pa smo šli v stanovanje v tretjem nadstropju. Pokazal nama je sobo, kjer bi naj medve spali. To je bila majhna sobica z dvema posteljema. V meni je začel utripati alarm. Bila sem prepričana, da je voditelja binga povabil, naj se nam pridruži. Ne samo prepričana, ampak 100%.

Decontrabando

Potem sem mu rekla, da mi ni všeč soba, kjer bi naj spali, in ga prosila, naj naju pelje na želežniško postajo. Tam sem rekla Ireni, naj preveri, če gre kakšen vlak v Madrid. Ruzak je pustila v avtu, jaz pa sem jo čakala. Spet mi je zacingljalo. Tipu sem rekla, naj me spusti ven. Tako sem stala ob avtu in čakala sošolko. Verjetno me je to rešilo, da bi me sámo odpeljal naprej. Skratka, nič groznega se mi ni pripetilo.

Vlaka za Madrid žal ni bilo. Potem pa sem rekla šoferju, da nič zato in da bova na postaji počakali drugega. Tako sva se hvala bogu znebili. Prespali sva na ruzakih. Še vedno nisem razmišljala o hrani. Delala sem se, da nisem lačna.

Zjutraj sva na cesti pred postajo začeli naprej štopati. Ustavil nama je kombi s sumljivim šoferjem. Ta je začel ponujati neke cigarete, ki naj bi bile decontrabando (švercane). Seveda sem jih odklonila. Še več, rekla sem mu, naj ustavi.

In potem sva spet dvignili prst. Ustavil nama je človek s prešernim avtom in naju posedel eno spredaj, eno zadaj. Ireni sem rekla, naj bo spredaj, ker se ne morem več pogovarjati z ljudmi.

98

Človek naju je peljal čez vso Španijo proti Salamanci. Vmes smo se ustavili v starinski restavraciji, kjer smo pojedli kosilo. Spet pollo. Pojedla sem ga, drugega ni bilo.

Človek si ni hotel privoščiti obiska Salamance in naju je nameraval dati na vlak. Povedali sva mu, da nimava denarja, ker da sva mislili potovati zastonj. Tako nama je dobri človek kupil še karti za vlak.

Ko sva prispeli v Salamanco, sem se zjokala od utrujenosti. Dali so naju v sobico številka noventa y ocho. Osemindevetdeset.