In ker že sto let nisi bil na nobenmu koncertu, si privoščiš tud to. Na Ribljo čorbo sem šla sam zato, ker so bli v bližini. Pač bežigrajska fora. Če bi bli na Rudniku, ne bi šla. In tud nikol več ne bom kart vnaprej za druge kupovala. Ker je ratala cela zmeda. Frendica, k bi mogla it z mano, kašlja — kašlja? jaz crkujem od kašlja vsak dan, sam ona je občutljiva, ker ne pije nič —, in smo si pol ure karte podajali k eni kreteni. Vrnte keš, pizdarija! Na konc je šel moj “frend” z mano. Vse zadnji moment, kot se lihkar piše ta kolumna. Ko sva se po dežju vozila v taksiju tja, nama je rekel taxist: “Good luck. Ker vrsta za Čorbo je do ceste.”

Dva ta mala 7€

In jebo mater, da je mel prov. Pizda, ljudi k Rusov, vrsta pa do pičke materne. E, moj Bora, kaj ti delaš nam dunajskim konjušarjem. Jaz sem seveda kot nepopravljiv romantik švercala pire v ruzaku in upala, da ma varnostnik dober dan. Sam je bil hitr zajeb. “Moram pogledat vaš nahrbtnik.” — “Ja, ja, uredu, dam ven pire. Sam pol nej me čakajo.” In so me res.

Stopim skratka v Cvetličarno in grem do šanka po pivo. “Dva piva sta 7 evrov.” Dobr, no, ipak ni to naša kafana, dej dva ta velka. “Dva ta mala sta 7 evrov.”

A v pizdu mater, sem klela, ko sem se tam drenjala, in je en zraven mene kupoval plato ta malih. Z grenkim priokusom sem začela žulit uno pivo, ko se že dere en iz nekje. “Tereza!” Je bla pa žena od mojga sokolumnista Jurija Bana Hudohmeta. “Pa je rekel, da tebe ziher ne bo!” Kaj da ne, jaz sem človek beseda. Kao. 

“Dejta rajš za pivo, k tole je too much scena.” In sta dala.

Preveč odfukano

Ostanek večera vam prihranim. Je preveč odfukano. Za knjigo, ne pa za sem. Lahk pa povem, da sve se drug dan z Jurijem slišala, ker je bil blokiran na FB (zakaj, ne vemo) in zgubil telefon v taksiju.

Lahk pa povem, kako so se držali Riblja čorba. Men je blo top. Marsikdo bo rekel, da to ni več to. Sam kaj čem lepšega k bit tam in se dret do fula na vse njihove stare komade. In vsakič, ko grem na koncert, dojamem kok sem mejhna. Meter 67 mam, pred mano pa bojo stali sami Guliverji. In smo se vsi drli na Nemoj srečo, nemoj danas pa Ostaču slobodan in Lutka sa naslovne strane. Pač nostalgija za nas starudine. Ker če je karta “samo” 20 evrov in jih maš pred nosom, greš. Karta stane napram unim njihovim pirom pičkin dim.

“Erotički roman”

Ko je blo vsega konc, je blo vzuni za zmrznit. In še težja je bla dobit taksi. In kle smo zdej pri taksistih. Ker na dan koncerta oziroma dan prej nisem spala doma, sem rabla nujno taksi, da me pripelje na moj konec, grem po karte in dalje žur, pol pa koncert.

Ampak probajte dobit taksi v petek ob dveh popoldne, ko ščije kot iz škafa. Poznam dispečerje, poznam taksiste, ampak ni šlo čez. Čez eno uro sem komi dobila nekoga na telefon. “Od šestih zjutraj delam, pa sem mel sam dvakrat čas it lulat,” se je pritoževal nek starejši šofer. Jebala te tvoja prostata, men se mudi. Na konc sem ostala še dolžna, “ker je dež in je tok trajalo”. Cene taksijev so že mal too much. In jaz sem skoz v njih, ker pač. Boste vidli v knjigi.

So mi pa face taksisti. Sploh uni, k delajo ponoč. In še na eno foro so me navadli. Če te pobere opolnoči, pa ti jamraš, da rabiš še pire za s sabo, ti lepo pokažejo Bavarski dvor. Un model, k ma tam pizze pa hamburgerje, ma tud pivo. 24/7. Cena 2,50 evra. Pff. In tko mam z njimi skoz debate. Zadnjič mi je en rekel: “Vas pa poznam! Frendica od tega pa tega!” In obdelat ves okoliš in vse.

Najboljši je bil pa un predzadnjič. Tok je mel za povedat, da jao. In ko sem končno odhajala ven, je rekel: “Znaš šta čemo ti i ja da uradimo? Ti češ meni da napišeš erotički roman. Imam ja mnogo toga da kažem.” Sem sam spizdila ven in si mislila, da vsaj enkrat nisem omenla: “Dej me odgooglaj.”