Jaz nikol nisem bla izbirčna za futr. Jem vse. Edino, kar ne prenesem, je Poli salama. Lahk je Dončiču še tok dobra, zame ni. Enkrat sem bla ful lačna, po mojem čist brez keša, in mi je nekdo šel kupit sendvič. Valda, direkt s Poli salamo. In nisem vedla, a naj izpadem nehvaležna pa začnem pizdit, da tega pa že ne bom jedla, al naj se iz hvaležnosti prislim pojest. Če sem bla zares ornk lačna, sem ziher pojedla. Al jo pa fuknila ven pa pojedla sam sir. Ne vem.
Dobr, sej se najde še kej, kar ne bi glih z užitkom dala v usta, ampak načeloma nimam problemov s hrano. Sem bla tud že tok v pizdi v temu življenju, da sem hodila jest v kuhinje za brezdomce. Če se zorganiziraš, v Ljubljani ne boš lačen. Mal greš do nun, mal na Poljane, mal do Kongresnega trga in tko dalje. Ne bo kaviar, ampak ne bo ti več krulilo v želodcu. Fucked up zadeve, sam na žalost za marsikoga realnost. In realnost je tud taka, da zna hrane hitr zmanjkat, zato morjo bit brezdomci kr točni, ker če ne, nema ništa.
Pol se pa zamislite, kok Ljubljančanov hodi tkole jest. In to eni ubogi penzionisti, k so cel lajf pošteno garali za svoj denar, s kerim lahk danes sam životarijo. V glavnem, če boste mene kdaj vabili jest, me ne spraševat, kaj jem, sam sendviče mi rajš delajte s pršutom.

Oh, šolska jedilnica …

Jaz sem tud ena od unih, k sem vedno v šoli jedla. Govorim o osnovni šoli. Ta stara dva sta delala, midva z bratom pa v podaljšanem bivanju. Nikol nisva mela starih mam in non v Ljubljani, tko da je pač tko laufalo. Resda moja mati ni glih ne vem kakšna kuharca, ampak men je blo v šoli vedno dobr jest. Eni so se zmrdovali, jaz sem pa komi čakala kosilo.
Oh, šolska jedilnica … Še danes vidim tiste debele kuharce, kako so iz ogromnih loncev z zajemalkami metale futr na krožnike. In tud repete so znale dat.
Zadnjič sem šla vprašat folk na FB, kako pa dans to štima. Kaj jejo mulci v šolah, kok pojejo itd. Brez veze, da vam kažem vse komentarje, vam jih namečem par. En oče je tko odgovoril: »Tamala se nam je lani uprla in ne je več kosila v šoli. Za 3€ zanič kosilo.« Ena učiteljica je tole napisala: »Jedilniki so navadno dosegljivi vsem na spletnih straneh šole. Ko jih bereš, se ti sline cedijo. Ali pa ti gre na bruhanje, ko vidiš vse eko in bio. Iz prve roke ti povem, ni vse zlato, kar se sveti. Povrh vsega so pa otroci izbirčni. Jedli bi makarone, pice, hrenovke, hamburgerje. Več kot pol hrane se vrže med odpadke. Otroci od doma niso navajeni jest, ker jim starši ustrežejo. Potem pa si vzamejo pet kosov kruha in to je to.«

Presentljiv odfuk

Torej, očitno je dans velik več komplikacij, kar se tiče hrane v osnovni šolah. V mojih cajtih je blo bio in eko znanstvena fantastika. V našem naselju je mednarodna osnovna šola, kjer so mulci od diplomatov. Ene pripelje prov šofer. Me zanima, če bo tak mulo, z osebnim šoferjem, jedel v šolski jedilnici z drugimi. Tak ma ziher listek s sabo, k mu ga je mama napisala, da nej pazijo kuharce na njihovga sončka in da mu treba hrano posebej pripravljat.
Ne pa mi, starudine na mojmu FB. Ko jebe otroke, mi smo takoj v svojo nostalgijo padli. Je ratal skor kuharski kotiček, ker smo se vsi spomnili na neki, k je blo top v osnovni šoli. Ribji in jajčni namaz. Smo že kombinirali recepte in si želeli, da bi imeli pred nosom oba namaza.
No, tko se mi spomnimo jedilnic v šoli. Debele prijazne kuharice s šeflami v rokah in vonj po ribjem in jajčnem namazu.
In če ene vozijo šoferji v šolo, sem prej brala en članek, kok naših otrok si niti ne more privoščit kosila v šoli. Kok je to res, ne vem, ker ko sem bla jaz v šoli, v Jugoslaviji, se niti za enga ne spomnim, da ne bi jedel z nami. Razen če ga ni babica prej odpeljala. Je pa žalostno, da berem v članku take izjave otrok: »Sram me je, da nimamo za hrano.« Al pa: »Včasih voham hrano iz kuhinje in postanem lačna in žalostna.«
Hja. Če hočte videt razliko med sloji, si poglejte film Parasite. Vrhunski. Pobral je štiri oskarje, med drugim tud za najboljši film. In to korejski. Film, k vsebuje vse. Presnetljiv odfuk, jaz temu rečem. Že misliš, da se gre za neki, pa se na polovici spreobrne v čist druge sfere. Tko k je rekel režiser: »Če se čta v Koreji srečat višji in nižji sloj, je to možno sam takrat, ko greš za inštruktorja enmu bogatemu otroku ali pa si pri njih gospodinja.«
Zelo priporočam. In mogoče mi ne gre na živce sam Poli salama. Tud azijske ne bi glih jedla. Sem bolj dog lover. Pa ne vem, če bi mi mačke odgovarjale.