September je tretji roman Ane Schnabl, ki pripoveduje ne samo o odraščanju in nasilju, temveč tudi o prijateljstvu, ljubezni in pisanju, ki življenje delajo znosno. Svet glavne junakinje Evelin je velika družinska hiša, kjer se v stene zažirajo očetove grožnje in agresivni izbruhi. Ko se prizorišče razširi na učilnice in šolske hodnike, vanjo butajo zbadljivke, ki jih poskuša preglasiti s praznino v želodcu. Čeprav se iz briljantne deklice navzven razvija v svojeglavo najstnico in samostojno žensko, v Evelin nastajajo praznine, ki jih njena zaupnica — namreč pripovedovalka — z občutkom odstira, ko iz spominov, shranjenih sporočil, fotografij in dnevniških zapisov izpisuje njeno zgodbo.

Ana Schnabl (1985) je pisateljica in publicistka, ki piše za različne slovenske medije in za britanski Guardian. Njena zbirka kratkih zgodb Razvezani je prejela nagrado za najboljši prvenec na Slovenskem knjižnem sejmu leta 2017. Tri leta pozneje je izšel njen prvi roman Mojstrovina (2020), ki so ga bralci doma in v tujini odlično sprejeli. Njen drugi roman Plima (2022) je bil nominiran za nagrado kresnik. Roman September je izšel pri Beletrini.

Ana Schnabl: September

žgečkanje v ušesu. je to pero? so to lasje?

hej, hej, šepetanje, zbudi se. je to njen glas?

seveda je.

kaj, razlepim ustnice, šit, kaj pa je? a sem zaspala?

nisi, ne. ne skrbi, odvrne. ti samo vstani in pridi malo z mano, reče in me povleče za roko, ki mi počiva nad rjuho. iznenada se znajdem na nogah in, nehote, odprem oči. skozi razlito sivo in črno in belo opazim, da je gola. da sem zdaj gola tudi sama. noč je za april nenavadno zatohla in vroča, v snu naju je slekla. s kupa sveže opranih oblek, ki tičijo v lavorju ob postelji, snamem dve majici. eno ji pomolim.

ne rabim, zamahne z dlanjo. pridi, mi oblačili iztrga iz rok in ju zabriše v kot.

goli mi je pred njo še zmeraj nerodno, a ji vseeno sledim.

če je zunaj še mrak, ga noter ni več, saj spotoma prižiga luči. ko prižge najmočnejšo, tisto, ki nizko visi nad jedilno mizo, izgubi svojo obliko, barvo, obris. evelin, že hočem reči, evelin, kam si pa šla, vendar jo v tistem zopet zagledam — ravno seda za mizo in me prosi, naj sedem še jaz.

predme nemudoma potisne debel album. ki kipi od fotografij. ki je moral nekoč postati premajhen. oblečen je v rdeče usnje in na njem z zlatimi, težko berljivimi črkami piše “september”. platnice so obrobljene s srebrnimi viticami, ki se v enakomernih presledkih spletajo v cvetove. že dolgo nisem videla večjega kiča.

ti je všeč? jo zanima.

ja, se zlažem, ampak zakaj mi ga kažeš?

album zasuče proti meni in ga odpre. ne kar nekje — skrbno polista na tretji pregib, ki ga, čeprav se žepki s fotografijami niso zgrbančili, odločno pogladi. glej, reče, tu noter smo mi.

sem opazila, zasikam in želim še dodati: zaradi družinskega albuma si me zbudila? mar ne veš, da bi raje počivala? evelin, ji želim razložiti, že čez tri ure se moram zagnati. dobro veš, da zadnje noči sploh nisem spala, v želodcu ves čas ali kamen ali pa kepa. saj veš, jo želim opozoriti, da že dalj časa nimam apetita. da se ne morem osredotočati. da me neprestano nekaj pesti. želim ji pojasniti, da potrebujem vsaj še tri ure, vsaj tri tihe ure. če želim danes kaj narediti. če se noče z menoj zopet prepirati. če če če če, ji želim reči, a vendar ne morem. če če če bi, bi užalila njeno resnobo — ki ni zgolj resnoba, pomislim, ko se premakne in ji luč razsvetli tudi lica. kar vidim, je — nuja.

pomanem si oči in rdeči zvezek podrsam še bliže k sebi, vidim: osem fotografij, razporejenih … ah, povsem brez reda. na svojem mestu je samo prva — evelin ima tri, morda štiri leta —, toda druga bi morala stati na mestu pete, peta na mestu sedme, glede tretje in četrte se ne morem odločiti, šesto, ki prikazuje teraso, na kateri čemita počeni vedri, bi bilo treba zamenjati, osma pa, ja, kaj pa je na osmi?

izvlečem jo iz žepka, da bi si jo natančneje ogledala. zbledela je, vendar je v nizu edina, ki jo je posnela profesionalna roka. na njej je štiri- ali petleten temnolas, kratkolas otrok, oblečen v rdeč pulover in lila žametne hlače, ki stoji pred gručo cipres, na peščeni stezi. drobne dlani odraslo sklepa pred trebuhom — kakor da moli, kakor pred grobom — in se komaj opazno šobi. v čelo se mu vrezuje globoka guba, oči so srhljivo zelene, srhljivo udrte, in ne morem mu, temu žalostnemu bitju, določiti spola.

to pa nisi ti, pripomnim.

pa sem, je jasna.

še enkrat ošinem fotografijo. otroka ne morem uskladiti z žensko pred sabo. vprašam: je to tisto, kar naj bi v albumu našla?

pokima.

čemu?

da boš o meni lažje pisala.

jaz?

ja. ti me najbolje poznaš.

ampak, evelin, saj —

nič evelin, me prekine in zadrgeta. zbojim se, da se bo zgrudila, zato sežem čez mizo in ujamem njeno zakrčeno dlan. tako hladna je, da jo komajda čutim, pa jo stisnem še za stopnjo močneje in še malo bolj in naenkrat se me poloti slabost. naenkrat sem tudi jaz mrzla in usta mi zalije grenkoba in legla bi, evelin, legla … toda njena dlan se izvije in moja šibkost se v hipu poleže —

napiši me vso, jo slišim reči,

— zate vse, se slišim odgovoriti —,

skupaj se bova pretolkli skozi fotografije, skupaj skozi spomine.

in v srčiki njenega spomina je utrip. Podivjan srčni utrip. Bum bum bum bum zamolk bum bum zamolk bum bum. Tako jasen je, kristalno jasen je. Tako blizu je — najbližji je —, da ga zamenjuje s svojim.

Glava, čuti, ji leži nad prsmi in se narahlo ziblje. Poskakuje. Nista goli, kot jima veleva ura, ne. Evelin sliši drgnjenje tkanine — jopice ob ruto, hlač ob jakno. Pod stegni in na hrbtu čuti močne, zanesljive roke, čez obraz in senca hrapavo in potno dlan, nemirne, negotove prste. Čelo ji vlaži kisla, vročična, sunkovita sapa, z njo se v tankih slojih nanjo izmenično polegata ljubezen in pa strah. Z ljubeznijo potone v sen, s strahom se predrami. Potone, se predrami, potone, se predrami.

Drobec za drobcem se zave, da jo nosi, nato, drobec za drobcem, da se z njo nekam vzpenja. Iznenada se z znanim škripanjem odprejo vrata in deklica odpre tudi oči. Prvič v tistem jutru? v tisti noči? se zazre v mami.

Tu v spominu praviloma odtava proč, iz svojega otroškega telesa, naslonjenega na mamino odraslo. Tu se praviloma zbere v gledalko. Postavi se na konec hodnika, pred vrata varuškine spalnice, v senco, ki jo mečejo številne vaze. Petletna je še majhna, petletne v temnem kotu ne opazite.

Tako torej predstava: mama — v naročju mala — stopi čez prag in pod močno, rumenkasto lučjo je njen obraz.

Mamin obraz.

Nekaj strašljivo tujega. Ni ne moški in ne ženska, niti ni pošast. Lovi nekaj razlitih barv: kjer naj bi bile oči, je belosiva, kjer naj bi tičala usta, je zelena, vijolična, oranžna, kjer je lice, je rdeča. Rana. Z dlanjo, s katero je držala Evelinin vrat, zdrsne v žep, iz njega izvleče krvavo zlepljen robček in si pazljivo pivna lice. Ga popivna, pivna, pivna, pivna. Ob stiku z rano trza, trza, trza. Mukoma odpira usta, sredi razlitih barv zazeva najčrnejša črna, toda deklica za vazami ne sliši dosti več od hripanja. Momljanja.

Ko mama opravi, robček spusti nazaj v žep — in deklica tedaj opazi, da mama ne nosi niti krila niti dolgih hlač, marveč pod jakno in pod ruto nosi pisano pižamo, obuta je v en bel in en moder natikač. Gledalki se želodec dvigne v grlo in pred očmi se ji megli. Saj niso tudi tisto na mamini pižami …

Saj niso tudi tisto kapljice krvi?

Kakšenkrat se ne more odločiti, kakšenkrat sploh nima časa. Zamiži, pogleda in pred mamo že stoji Helena. Tudi nje ne more slišati, tudi ona zgolj momlja, momlja, momlja. A ker je Helena majhna, gledalka zlahka vidi, kako proti mami izteguje svoje tanke roke, kako jo prosi za malo Evelin, jo prepričuje, naj ji jo preda.

Mama odkimava, prikimava, odkimava, prikimava. Mama nečesa ne ve in ne razume, mama nečesa ne razpozna in zato, morda zato, zajoče: belosiva, zelena, oranžna, vijolična, črna in rdeča se zlijejo natanko nanjo —