Obstajajo pravila. Pa naj bo to komu všeč. Ali ne. Vam osebno. Ali komu drugemu. A tako pač je. In na osnovi pravil, ki obstajajo, je mogoče stvari ne samo razumeti. Ampak tudi predvideti. Če razsvetljenskemu idealu predikabilnosti gre kaj res na roko, so to ravno pravila. Ki so danes nekako iz mode. Ki jih nihče ne mara. Iz za katere bi si marsikdo — še posebej tisti, ki se imajo za liberalne ali celo levoliberalne — želel, da jih ne bi bilo. Mnogi med njimi še danes, ko je leto 1968 mimo za že več kot pol stoletja, še vedno ponavljajo mantre tistih dni: “Boj proti pravilom!” — “Pravila utesnjujejo!” — “Pravila zatirajo!” — “Dol s pravili!” — “Svet brez pravil je svet svobode!”

Lekcija o represivni desublimaciji

Danes ne bom pisala o tem, da so vsi, ki tako mislijo, prešpricali lekcijo o represivni desublimaciji. Vključno s tem, kaj represivna desublimacija sploh je. Me pa veseli, da resni študenti prihajajo na govorilne ure razvozlavat, kaj to je. Skratka: treba je brati Žižka. Tistega iz 80. let 20. stoletja. Ja, vem, da bo kdo rekel, da je to pa že povsem zastarela literatura. A naj povem, da ni. Pravzaprav je večina bistvenih stvari bila narejenih in napisanih že desetletja nazaj. Le da danes tega nihče več ne ve. Ker vse, kar je starejše od petnajst let, velja za zastarelo.

Ta slaboumna ameriška moda se je na žalost uveljavila tudi v Evropi. Tudi že v Sloveniji. Njen neposredni učinek je pozabljanje že znanega. Pozabljanje znanja.

Kar nas vrača k začetni ugotovitvi, da pravila obstajajo. Tudi v primeru represivne desublimacje. In da v primerjavi z represivno desublimacijo celo osvobajajo. Povsem nepričakovano osvobajajo.

Lomastenje po svetu

Vzemimo za ilustracijo Trumpovo lomastenje po mednarodni skupnosti. Kot tipičen primerek narcisistične osebnostne strukture je Trump prepričan, da socialnih pravil ni treba jemati resno. Da gre kvečjemu za pravila, ki veljajo za druge. Za njega pa ne. Sebe doživlja kot človeka, za katerega pravila ne velajo. Vendar s svojim delovanjem jasno kaže, da si pravila predstavlja kot nekaj, kar lahko ustreza sam po mili volji. Seveda tako, kot ustreza njemu. Ne oziraje se na druge. Ob tem pa je tudi prepričan, da on sam lahko krši pravila. Ker zanj ne veljajo. Na njih se požvižga. In da lahko naredi vse, kar mu pade na pamet.

Uvedba carin — od takih v znanstvenofantastičnih procentih pa do tistih za otoke, na katerih sploh ni ljudi — je Trumpovo manifestativno kršenje ključnih dogovorov in pravil, ki so pred njegovim drugim mandatom vsaj do neke mere regulirala odnose v mednarodni skupnosti.

Voziček kitajskih izdelkov

Sama se na carine ne spoznam. Kot tudi ne na carinsko vojno. Vendar je že danes očitno, da je Trumpova uvedba carin sprožila uvedbo proticarin na recimo kitajske izdelke. Kar bo pomembno spremenilo življenje revnejše polovice Američanov. Ki jim je kupovanje kitajskih izdelkov in dobrin predstavljalo ključni nakupovalni doseg. In potrošniško ugodje. Ki jih je zvrhan voziček kitajskih izdelkov, ki ga lahko odpeljejo iz trgovine, prepričeval, da je vse v redu. To je bil zanje dokaz, da jim gre dobro. Da živijo v blagostanju. In brez velikih skrbi o prihodnosti. Cene ameriških izdelkov jim iluzije blagostanja ne morejo pričarati. Ker so zanje predragi. Evropski pa še toliko bolj. Videti so nesmiselno in nesmotrno dragi. Razen izjem.

Trumpova gesta — ki temelji na tem, kar je Althusser imenoval “računovodska logika podjetja” — je v perspektivi te logike morda celo pravilna. Toda težava je v tem, da se družbeni odnosi ne proizvajajo v podjetju. In se tam tudi ne reproducirajo. Ampak potekajo zunaj podjetja. V širši družbeni skupnosti. In če tega ne razumemo, pač ne razumemo temeljnega nivoja, na katerem se bodo naši morda smiselni ukrepi v okviru računovodske logike izkazali za nesmotrne. In nesmiselne.

Trumpova uvedba carin, ki se je v okviru računovodske logike malega podjetja zdela prava ideja s samimi pozitivnimi učunki, je Američane že postavila na realna tla. Njihovo najljubši kitajski izdelki se bodo namreč hudo podražili. Kar bo zelo prizadelo njihovo nakupovalno logiko. Ne bodo si več mogli privoščiti iluzije, da jim gre dobro. In da s svetom ni nič narobe. To bo dokaz, da je s svetom in z ameriško družbo nekaj zelo narobe. Kar jih bo pognalo najprej v nezadovoljstvo. Potem pa morda še v aktivne proteste. KI so v ZDA dovoljeni. Kot substitut za odsotnost prave, resne demokracije.  

Socialni mir v ZDA

Trumpove carine pa ne bodo porušile samo socialnega miru v ZDA. Ampak tudi navidezni in iluzorni mir v mednarodni skupnosti. Temu lahko že danes sledimo. Zaradi nemira oz. odsotnosti pravil delnice na borzah padajo. Pada vrednost denarja. Ni več miru in ravnotežja na finančnih trgih. In na vseh drugih. Tudi to že lahko opazujemo. 

To seveda ni dobra novica. Še slabša novica je, da ekonomska nestabilnost praviloma redefinira delovanje družb. Povečevanje socialnih  napetosti, nezadovoljstva in agresivnosti obstoječi obstoječi, meče uveljavljeni družbeni red iz ravnotežja. Družba začne nihati. In za ohranitev ravnotežja so potrebni skrajni ukrepi. Značilni skrajni ukrep so vojne. 

Pravila torej so. Napovedi pa tudi. Militarizacija Evrope v nepredstavljivih stotinah milijard ni samo posledica vojne v Ukrajini. Čeprav se na prvi pogled tako zdi. Ampak je posledica bistvenih družbenih in političnih premikov. In redefinicij. Ki so — pa naj kdorkoli reče karkoli — v osnovi slabe. Grozeče. Nevarne. Čeprav tudi red, ki z njimi izginja, ni bil dober. Še zdaleč ne. 

Antropologi si radi pripovedujemo šalo, da je vsak družbeni red boljši kot kaos. In mi danes začenjamo živeti kaos. Novi kaos.