Škarje, prosim je poklicna avtobiografija kirurga Eldarja M. Gadžijeva (1945), svetovno uveljavljenega specialista za kirurgijo jeter, žolčnega sistema in trebušne slinavke. V knjigi nas vabi, da postanemo njegovi asistenti pri kirurških posegih. Pri tem odstira ključne točke razvoja slovenske jetrne kirurgije in pokaže, kako zahteven in odgovoren poklic je poklic zdravnika, ki mora posedovati številne strokovne in karakterne kvalitete. 

Knjiga je napisana kronološko, od njegovega sprejema na specializacijo splošne kirurgije na Travmatološkem oddelku v Ljubljani leta 1972 do upokojitve leta 2010.

Poleg inovacij na področju abdominalne, zlasti jetrne kirurgije in novih načinov zdravljenja jetrnih tumorjev je bil Gadžijev tudi dolgoletni glavni urednik revije Isis in član Komisije za medicinsko etiko, zaslužen pa je tudi, da je Maribor dobil Medicinsko fakulteto in UKC.

Ali kot sam pravi: “Samo dober človek je lahko dober zdravnik — in dober zdravnik tudi prizna svoje napake.” Knjigi Škarje, prosim, ki bo navdušila tako strokovnjake kot laike, je spremno besedo napisal priznani zdravnik dr. Alojz Ihan. Izjemna knjiga izjemnega Gadžijeva je izšla pri Beletrini.

Eldar M. Gadžijev: Škarje, prosim | Kraljica kirurgije

Končno sem pristal na kraljici kirurgije — kirurgiji trebušnih organov. Po specialističnem kroženju sem svoje kirurško izobraževanje končal na abdominalni kirurgiji v Kliničnem centru, ki jo je takrat vodil prof. Vladimir Žakelj, velik kirurg in humanist. Profesor je bil bolj nizke postave, suh s povešenimi rameni, temnolas, nekoliko plešast, rjavih oči in s precej velikim nosom. Njegove roke so bile skoraj nesorazmerno dolge, pa vendar spretne in hitre. Med operacijo ni delal nepotrebnih gibov, operiral je hitro in brez kompliciranja. Sicer je bil bolj tih in zadržan človek, ki pa se je vendarle včasih pogovarjal s specializanti. Zanimiv je bil njegov pogled na vprašanje, ali naj zdravnik bolniku pove resnico o njegovem stanju ali ne. To vprašanje je bilo pereče predvsem takrat, kadar smo odkrili rakavo obolenje. Prepričan je bil, da naši ljudje težko prenesejo tako novico in je zato bolje, če bolniku ne povemo naravnost, za kaj gre. Menil je, da je bolje, če bolniku le nakažeš, da bi lahko šlo za hudo bolezen, ob tem pa mu tudi razložiš, da jo je mogoče zdraviti in kako zdravljenje poteka. Da bi nekomu, ki ima raka, to povedali tako naravnost, kot to počnejo v Ameriki, po mnenju prof. Žaklja pri nas ne bi šlo in niti ni potrebno. V Ameriki morajo pač bolniki, je pojasnjeval profesor, najprej poskrbeti za številne druge, predvsem finančne probleme, preden lahko poskrbijo zase in se posvetijo zdravljenju.

Pojasnilna dolžnost

A danes je glede tega tudi pri nas drugače, kot je bilo v Žakljevih časih, saj zdravnika v odnosu do pacienta zavezuje pojasnilna dolžnost. Bolnik je upravičen, da mu zdravnik neposredno pove vse o njegovem bolezenskem stanju. Res pa je, da je slabo novico mogoče povedati na več načinov ter je pri tem treba biti občutljiv, sočuten in razumevajoč. Sporočanje slabe novice je spretnost, ki se je mladi zdravniki lahko učijo na tečajih ali že med študijem na fakulteti. Vsakomur je težko sporočiti kakršnokoli slabo novico, vendar menim, da je zdravniku še teže, ker je v skrbi za bolnika in njegovo zdravljenje sam del te novice. Vsi se zavedamo, da slaba novica lahko hudo vpliva na bolnikovo psihično pa tudi fizično počutje ter lahko sproži zelo različne odzive. Sam sem se tega dobro zavedal.

Seveda so tudi slabe novice različnih vrst in ravni. Sporočiti pacientu, da je pri operaciji prišlo do zapleta, ki pa smo ga rešili, je nekaj povsem drugega, kot če z operacijo nismo mogli odstraniti tumorja. V obeh primerih ima bolnik pravico, da izve resnico. Zelo težko je bilo povedati dejstva takrat, kadar smo med preiskavami odkrili hudo razsejano bolezen in je bila prognoza slaba. Sam sem bil predvsem pozoren na to, kako sem bolniku povedal resnico, in sem mu takoj nato pojasnil, kakšne pozitivne možnosti vendarle obstajajo. Prizadeval sem si, da bi se skupaj z bolnikom spoprijeli s stanjem in poiskali najboljše možnosti zdravljenja. 

Vsak kirurg je imel pri tem svoj pristop in nekateri so že v tistih časih, ko to še ni bila ustaljena praksa, slabe novice brez olepševanja preprosto povedali. Drugi so bili pri tem zelo previdni. Le malokdo pa je svoje tovrstne izkušnje predajal mlajšim kolegom. Ob sporočanju slabih novic sem doživljal zelo različne odzive bolnikov in njihovih svojcev. Spomnim se, kako me je pacient, pri katerem smo odkrili raka, prosil, naj njegovemu očetu tega ne povem; oče pa me je prosil, naj sinu ne povem, da ima raka, češ da sin tega ne bi prenesel. Govoril sem z vsakim posebej in jima povedal slabo novico, ki sem jo ublažil z napovedjo možnega zdravljenja.

Abdominalni oddelek

Od kirurgov na Abdominalnem oddelku sem se veliko naučil od primarija Pavleta Abramiča, izvrstnega, natančnega kirurga, ki je bil do asistenc hudo zahteven in skoraj z ničimer zadovoljen. Operacijskega polja mu nisi nikoli dovolj dobro pokazal in enkrat me je poslal kar držat kljuke, tako nezadovoljen je bil z mano. Tudi s tistim, ki me je zamenjal, ni bil bistveno bolj zadovoljen, a sam sem med operacijo nato le vlekel kljuko in imel dolg nos.
Bolj prijazna je bila naša kirurginja, primarijka Metka Uršič. Hotela je, da ji rečemo Metka, in ne Meta, ker je meta vendarle metastaza, zasevek. Po njej je prof. Kovič napol v šali in napol zares z “morbus Uršič” poimenoval poškodbo vranice, ki jo kirurg lahko po nesreči povzroči med operacijo želodca. Poškodba vranice se je kirurginji med operacijo večkrat zgodila in to jo je jezilo. Sicer pa je bila primarijka dobra diagnostičarka in odlična kirurginja. 

Z njo sem imel tudi “osebno” zgodbo. Moja stara mati Pavla Lenarčič je zbolela z znaki akutnega dogajanja v trebuhu. Pripeljal sem jo na naš oddelek, kjer jo je sprejela in pregledala primarijka, ki je posumila na akutno vnetje slepiča s peritonitisom. Rekla mi je: “Gadžijev, dajva jo odpret!” Operirala sva jo in po vsem trebuhu našla karcinozo (po trebušni mreni razsejano tumorsko tkivo) nejasnega izvora. Stanje je bilo popolnoma inoperabilno. Stara mama je nato dobivala nekaj paliativne kemoterapije, vendar se je čez tri mesece poslovila od življenja, stara oseminsedemdeset let.

Operirati bližnjega

Operirati bližnjega za kirurga v bistvu ne bi smel biti problem, če le lahko odmisli, da je rezanje telesa samo po sebi nasilno dejanje, in če poseg lahko opravi brez vpletanja čustev, zgolj kot profesionalno dejanje. Vendar gre tudi za to, da želimo bližnjemu zagotoviti najbolj izkušenega in preudarnega kolega, ki bo najbolje izpeljal poseg. Nekateri kirurgi se imajo sami za najboljše in bi svoje bližnje brez zadržkov “rezali”, medtem ko bi drugi raje prosili kolega, o katerem menijo, da je za določeno operacijo najboljši. Tako bi ravnal tudi sam, čeprav bi v primeru patologije na jetrih v obdobju svoje aktivne dobe problem vendarle najraje reševal sam. Prepričan sem namreč bil, da sem za jetrni poseg najprimernejši. Čez čas so me sicer moji učenci prerasli in si nabrali toliko izkušenj, da bi jim vsekakor pustil operirati svojega bližnjega. A bi najbrž vseeno želel biti zraven in “nadzirati” poseg. 

Kot specializantu mi je bilo v pravo veselje, ko mi je prof. Žakelj enkrat celo asistiral pri operaciji odstranitve žolčnika. Lepo je šlo in oba sva bila zadovoljna. Je bil pa profesor na poseben način trmast. Ko si je nekoč zlomil desno zapestje, je nedolgo po odstranitvi mavca, ko je imel zapestje še čisto otrdelo, vseeno šel operirat, mene pa izbral za asistenco. Videl sem, da se nekoliko muči, ker je imel gibe omejene, vendar je kljub temu uspešno izpeljal poseg. Dejal je celo, da bo z operiranjem prej razgibal zapestje, in konec koncev je bilo to res.

Akutni abdomen

Profesor Žakelj je napisal tudi knjigo. Njegovo delo Nenadna kirurška obolenja v trebuhu. Akutni abdomen je izšlo leta 1988 pri Cankarjevi založbi. Izvod knjige mi je podaril s posvetilom “Dr. Gadžijevu v zahvalo za sodelovanje”; za knjigo sem namreč narisal nekaj skic. Žakljeva knjiga je bila mišljena kot učbenik, vendar je odlično služila mnogim zdravnikom, ne le kirurgom, temveč tudi drugim, kot vodilo in pomoč pri prepoznavanju in obravnavi akutnih obolenj v trebuhu. Zato ne čudi, da je bila razprodana. Ni pa bilo ponatisa. 

Ko sem delal v Mariboru, mi je prišlo na misel, da bi lahko mariborski zdravniki z različnih področij napisali knjigo o akutnem abdomnu, ki bi jo osnovali na Žakljevem delu. Tako sva s kolegom vaskularnim kirurgom prof. Vojkom Flisom kot hommage profesorju uredila knjigo Akutni abdomen, pri kateri je poleg naju sodelovalo kar triindvajset kolegov in kolegic. 

Profesor Žakelj je prvi v Sloveniji pri operaciji odstranil del jeter, in sicer levi reženj, ki je v primerjavi z desnim delom veliko manjši in za operiranje laže dostopen. Čez čas je jetrno kirurgijo na Abdominalnem oddelku sicer začel izvajati Žakljev namestnik profesor Kovič. Ta je bil že ob mojem prihodu na oddelek tisti, ki je odločal tako rekoč o vsem. Bil je srednje visok, krepke postave, s čvrstimi rokami in prsti, svetlo valovitimi lasmi in vedno kratko pristriženimi brki. V mladosti je igral pozavno pri Beračih in z vedênjem nemalokrat spravljal v zadrego svojega očeta, znanega gledališkega igralca Pavleta Koviča.

Mednaslovi so dodani v uredništvu.