Osebno menim, da takšne debate, kot da so volitve konec sveta, v sodobni demokratični državi niso na mestu.
Resda lahko kandidira skoraj vsak. Ni nujno, da ima program. Ni nujno, da ima bogate življenjske ali karierne izkušnje. Navsezadnje je smisel demokracije, da imamo vsi enake možnosti dostopa v politiko.
Samo v idealnem svetu bi bilo mogoče, da imamo v politiki predstavnike vseh starosti in različnih življenjskih izkušenj, svetovnonazorskih pogledov in različnih ambicij za uresničevanje javnega interesa.
Maslo na glavi
Predvolilna kampanja doslej ni pokazala presežkov, niti ni prinesla omembe vrednih vsebinskih razprav o prihodnosti Slovenije. Ukvarjamo se s posamezniki. Politiko smo personalizirali. Drži, da za vsako idejo stoji oseba iz mesa in krvi. Oseba z maslom na glavi in s prtljago, ki jo nosi skozi življenje.
Pa vendar se ta ples na političnem parketu zdi precej oddaljen od ljudi. Ker če sta politika in kampanja že tako personalizirani, potem bi rada vedela več o osebnostih, ki nam trosijo lepe besede in obljubljajo idealno državo.
Žal pa je tudi na ravni osebnih predstavitev politikov precej mlačnosti. Razlogov je verjetno več. Morda zato, ker so kandidati dolgočasni. Morda stranke nimajo pravih idej. Morda nam mediji predstavljajo samo njihovo fasado.
{embed_info_box}198859{/embed_info_box}
Izredno stanje
Čutiti je napetost. Kot da je izredno stanje. S strahom razmišljamo, kaj bo po 24. aprilu. Želela bi si vsaj malo zabavno kampanjo. Takšno, ki bi nam znala približati tudi resne vsebine, opozarjati na resnične razlike med opcijami in odkrivati maske, ki so si jih nadeli kandidati.
Toda čeprav smo prepričani, da so naše volitve najpomembnejša stvar na svetu, se okrog nas dogajajo tektonski premiki. Da Elon Musk kupuje Twitter, je v Sloveniji precej prezrta informacija. To bi nam lahko dalo misliti.
Zavedati se moramo, da je medijski svet realnost, ki je tesno povezana s tistimi, ki so v ozadju — torej lastniki in kreatorji uredniške politike. Kdo in zakaj je v ozadju platforme, ki nagovarja ves svet in ima globalno moč in vpliv, je vprašanje, vredno premisleka.
37,6 milijarde evrov
Elon Musk je pripravljen odšteti 37,6 milijarde evrov za platformo — ki je tudi politična — in pri tem opozarja, da rešuje Twitter. Musk ima čez 80 milijonov sledilcev, a mu to očitno ni dovolj. Prepričan je, da ni dovolj slišan. Najbogatejši zemljan rešuje platformo, ki bi po njegovem morala zagotavljati svobodo govora, in pravi, da s tem rešuje demokracijo.
Ali lahko demokracija funkcionira, če ima orodje v rokah en sam človek? Kaj naj si o tem mislimo? Kako ustrezno regulirati platformo, da oseba v ozadju ne bo zlorabila moči? Kdo in kako bo odločal o mejah svobode govora?
Tektonski premiki, ki spreminjajo svet, nas lahko naučijo, da lahko z omejevanjem pozornosti na nacionalno politiko spregledamo, da pomembne odločitve bežijo mimo nas.