Skozi gosto noč je zbirka pisem, ki sta si jih pisala predvojni slovenski pravnik in politik Boris Furlan (1894–1957) in njegova hči Staša Furlan Seaton (1924–2022) med letoma 1951 in 1957. Urednica epistol Alenka Puhar je izbor opravila iz velikega kupa pisem in prispevala tudi obsežno spremno besedilo ter več kot dvesto opomb. Navdih za naslov je dobila pri angleškem dramatiku Christopherju Fryju.

V Trstu rojeni Boris Furlan je bil od leta 1930 profesor sociologije prava na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, med vojno pa je bil po evakuaciji v London, Palestino in ZDA nekaj časa minister v vladi v izgnanstvu v Londonu, pozneje tudi minister za kulturo v Titovi in Šubašićevi vladi. Leta 1947 je bil zaradi prevoda Orwellove Živalske farme, predvojnega prostozidarstva in povezav z britansko obveščevalno službo obsojen na smrt na Nagodetovem pricesu. Kazen je bila spremenjena v prisilno delo, pozneje pa zaradi bolezni v pogojno. 

Zbirka pisem, ki sta si jih šest let pisala Boris in Staša, je pretresljiva komunikacija med obsojenim, prezgodaj ostarelim očetom in hčerko v cvetu življenja na študiju v Ameriki. Ker njuna pisma pregleduje UDBA, sta pri kritikah komunističnega režima zadržana, previdno se izogibata tudi številnim imenom. Oče v pismih svoje filozofske lekcije pogosto prepleta s prošnjami za stare čevlje in hlače, zaflikane rjuhe in prebrane časopise.

Staša Furlan Seaton je očetova pisma (in kopije svojih) shranila in jih malo pred smrtjo poslala v domovino in ponudila v natis, kjer so zdaj dokument izjemnega pomena. Prihodnje leto bo pri Beletrini izšla še druga knjiga, ki bo vsebovala tudi Furlanova “predavanja izza imaginarnega katedra”, kot v uvodu pojasnjuje urednica epistol Alenka Puhar.

Skozi gosto noč | V nedeljo, 6. maja 1951 

Moja ljubljena hčerkica! 

Po dolgih letih je to prvo pismo, ki ga pišem s tinto, in prvo pismo tebi. Boručka mi je včeraj prinesel tvoje prvo pismo meni, in si ne moreš misliti, kako sem ga bil vesel. Tvojega pisma v ječo še nisem dobil, a v par dneh bosta Borut in Aljoška šla po moje stvari, ki so še v zaporu, in ga bosta morda dobila. Če ne, ti bom sporočil in prosil, da mi njegovo vsebino še enkrat ponoviš. 

Najprej ti dajem novice o sebi, čeprav bi rajši govoril prej o tebi in problemih, s katerimi se boriš. A moje stanje je, kakor pravimo v filozofiji, logični protozon nadaljnjemu razglabljanju in načrtovanju za bodočnost. Še vedno moram ležati nepremično v postelji, in sicer najbrže še nekaj tednov, preden mi bodo dovolili stopiti in čeprav samo za nekaj minut na tla. Lahko si misliš, ne samo da sem naveličan — to bi bilo samo subjektivno —, ampak da sta hrbet in zadnja plat vsa razbolena, čeprav ležim na zračni blazini in mi masirajo hrbet z alkoholom in ga tudi pudrajo. Večkrat vzdihujem po kakem prijatelju, ki bi hotel zamenjati za nekaj časa z mano zadnjo plat, pa se žalibog ne da. Pred dvema dnevoma so mi zopet naredili kardiogram in zožitje izmerili, a zboljšanja ni opaziti, še imam vodo itd., čeprav se subjektivno boljše počutim, jem nekoliko več in se čutim nekoliko močnejšega. Mihelčič in Tomažič iz Trsta (oba stanujeta sedaj na via Beccaria 4), sta mi poslala limone in pomaranče, in vsak dan pojem eno. Poleg tega mi seveda tu dajejo dnevno (na kliniki) injekcije B- in C-vitamina, ki sta mi najbolj manjkala. Glavno zdravljenje pa obstaja v injekcijah Cedilanita, to je švicarski preparat digitalisa. Ta švicarska iznajdba ima na področju srca baje iste učinke in pomen kakor Penicilin v svojem področju. Ali ga uporabljate tudi v Ameriki ali kaj imate namesto njega? Pravijo, da imam “blok” na srcu, da se ne da tu ničesar “zaflikat”, a da “za na Triglav ne bom več”. Bojim se pa, da tudi za Šmarno goro ne bom več sposoben. A to ni tako važno, glavno je, da bi lahko par let še znanstveno delal in končal svoje rokopise. Začeti bom moral znova, upam, da mi bodo rokopisi vrnjeni in da mi bo na razpolago moja bivša knjižnica. A vse to je muzika bodočnosti, glavno je zdravje oziroma zdržanje do take stopnje, da bi ne bil popoln invalid. 

Pred približno enim tednom sem začel čitati francoske knjige, ki si jih z Instituta izposojuje zame Boručka. Poleg nekih romanov in novel čitam Renan: Zgodovina Izraela. Čeprav je delo v mnogem zastarelo, ga vendar prebiram z užitkom. V zaporu sem se nad enim letom bavil samo s Sv. pismom, ki sem ga imel v slovenskem prevodu biblijske družbe (menda Stritarjev — zelo dober, čeprav ne povsem točen prevod.). Sploh sta bili več kot eno leto Shakespeare in Sv. pismo edini moji knjigi, ki sem ju neštetokrat prečital. Mnogo trpljenja, utehe, tolažbe in upanja je združenih z njimi. Potem se mi je posrečilo dobiti nekaj odličnih zgodovinskih del izraelskih zgodovinarjev o nastanku svetopisemskih spisov in tu je protestantska veda ustvarila v zadnjih desetletjih nekaj povsem novega in prišla do nekaterih zaključkov, ki jih mora vsaka znanost ne glede na konfesijo sprejeti: mislim predvsem na avtorstvo in redosled posameznih spisov itd. S posebnim zanimanjem sem čital Ed. Mayor (Zgodovina antike). Mayor je bil pred prvo svetovno vojno nekaj časa profesor v Ameriki, ko sta si ta in Nemčija nekaj časa izmenjavala profesorje. Po moji sodbi je eden največjih zgodovinarjev novejše dobe. Potem sem dobil iz Franc. Inštituta v zapor še knjigo Dielsa o Izraelu in še nekaj drugih del. Moje zanimanje za Sv. pismo predatira še iz dobe pred aretacijo, ker sem nameraval (in še nameravam) napisati delo Sociologija v Stari zavezi, če bom le imel dovolj moči in seveda literature.

Ko končam z Renanovo Zgodovino Izraela, bom prečital še njegov Izvor krščanstva in druga filozofska dela, ki se čitajo bolj kot romani. Mislim, da je na svetu zelo malo ljudi, ki čitajo Renana (morda z izjemo njegovega življenjepisa Jezusa), čeprav je bil svojčas, koncem 19. in začetkom 20. stoletja, zelo znan in tudi citiran, posebno njegovi Filozofski dialogi. Taka je pač usoda, vse podleže zobu časa. Tu v bolnici bi rad prečital še Tainea Izvori sodobne Francije — obravnava v petih zvezkih zelo originalno francosko zgodovino pred revolucijo in sadove le-te, do neke mere obžaluje, da je revolucija prekinila naravni razvoj Francije. Vedno sem imel namen čitati to delo Tainea, pa nisem nikoli prišel do njega; imel pa sem v svoji bivši knjižnici druga njegova dela, ki sem jih kupil za časa svojega študija v Parizu leta 1913, kakor Filozofijo umetnosti in O razumu itd.