Epsteinovi dosjeji so več kot samo senzacija. Čeprav so tudi to. In so kot senzacija tudi obravnavani. So pa tudi mnogo več kot dokazni material. Ne samo proti Epsteinu. Ampak proti velikemu številu svetovnih, pravzaprav zahodnih vplivnežev in vplivnic, ki tvorijo globalno, zahodno elito. Za katero velja — kar ni novo —, da je nad zakonom. In nad družbeno in pravno odgovornostjo.

Kar zahtevajo Epsteinove žrtve — da je treba objaviti še neobjavljeno drugo polovico dokumentov —, je še najmanj, kar je treba storiti. V resnici bi bilo treba storiti še bistveno več.

Ne samo individualna patologija

Mislim tudi, da je premalo, da se Epsteinov dosje obravnava kot dokaz za individualno patologijo samega Epsteina in drugih, ki so zlorabljali mladoletna dekleta. Da ne bo pomote: ne mislim, da to, o čemer pričajo dokumenti, ni dokaz individualne patologije. A kljub temu mislim, da obravnavanje fenomena Epstein na ravni individualne patologije ni celovito. Ker gre premalo v globino. Predvsem pa je premalo radikalno. Da ženske, ki so bile kot dekleta in otroci žrtve spolnih zlorab, želijo storilce videti na zatožni klopi, je razumljivo. In v zaporih. A to je v resnici premalo. 

To je podobno premalo, kot če o mladostniških nasilnežih razmišljamo in razglabljamo kot o individualnih primerih. Kot o individualni patologiji. O individualnih odstopanjih. Dd večine, ki je sicer v redu. Nekako v duhu (psihologov, psihiatrov itd.): “Res je, da so ti posamezniki problem. Toda večina je v redu. Večina naj nas ne skrbi. Vedno so obstajali primeri individualnih patologij.”

Družbeni kontekst

Seveda. Res je, da so vedno obstajali primeri individualnih patologij. Toda treba se je zavedati, da teh primerov ni mogoče razložiti samo z individualnimi vzroki. Ali z individualnimi zgodovinami. Individualne zgodbe so vedno del družbenega konteksta. Ta kontekst pa takšne in drugačne individualne zgodbe ne samo uokvirja. Ampak jih dejansko proizvaja. Je njihov generator. Širši kontekst generira individualne zgodbe. Tiste, ki v določenem okolju in določenih razmerah veljajo za normalne. Pa tudi tiste, ki v določenem okolju in v določenih razmerah veljajo za patološke.

Če torej individualne zgodbe ustrezno popišemo, kontekstualiziramo, analiziramo in razložimo, nam o družbi in kulturi lahko povedo več kot statistična in kvantitativna analiza. Socialni in kulturni antropologi to vemo že desetletja.

Mesto resnice

To je kontekst, v katerem so Epsteinovi dosjeji bistveno več kot samo dokumenti, ki razkrivajo individualno patologijo. So dokumenti, ki razkrivajo temeljne logike zahodnih družb in kultur, ki jih sicer poskušamo z vsemi sredstvi pomesti pod preprogo. Če je le mogoče. Če že kje pridejo na dan, pa jih poskušamo nevtralizirati tako, da jih interpetiramo kot individualno patologijo. Kot odstopanje od pravila. Čeprav to niso. Kot simptom so v resnici mesto resnice. Resnice današnje zahodne družbe. 

Teh neprijetnih družbenih, kulturnih in zgodovinskih logik zahodnih družb, ki jih razkriva Epsteinov dosje, je kar nekaj. Ena od njih je inherentna pedofilskost zahodnih družb. Kar danes razumemo kot spolno zlorabljanje otrok, je bil namreč skoraj normalen del teh družb. O tem pričajo zgodovinski podatki, kolikor daleč nazaj seže spomin. Tako za dekleta kot za dečke.

Legitimni spolni objekti

Ne smemo pozabiti, da so bila dekleta v starosti Epsteinovih žrtev pred stoletjem ali več ne samo legitimni spolni objekti, ampak že tudi poročene žene, ki so bistveno starejšim možem — tudi dve desetletji in več — rojevale otroke. Tak je bil legalni in legitimni družbeni ustroj zahodnih družb. Takoj ko so dobile menstruacijo, so dekleta poročili. Praviloma s precej starejšimi moškimi. Že enajst- in dvanajstletnice so rojevale otroke. Med porodi so zaradi svoje mladosti umirale. Ali doživljale telesne, duševne in psihološke poškodbe, ki so jih zaznamovale do konca življenja.

Spolna uporaba deklet, starih le nekaj več kot deset let, je bila normalna praksa vladajočih razredov v zahodnih družbah skozi celotno zahodno zgodovino. In očitno je, da se je ta družbeni vzorec ohranil tudi pozneje, ko je bil zakonsko prepovedan.đ

Prostor in okoliščine

Epsteinov dosje kaže, da so še zlasti tisti, ki imajo danes moč in denar, dejansko prepričani, da jim zakonov ni treba upoštevati. Da jih lahko kršijo. In pri tem prakticirajo nekaj, kar je že v preteklosti bil privilegij vladajočih. Verjetno se jim v skladu z zgodovinsko vzpostavljeno socialno in kulturno tirnico celo zdi, da jim take kršitve kot eliti pravzaprav pripadajo.

Epstein je tej eliti nudil prostor in okoliščine, v okviru katerih so svoje potrebe po socialnem potrjevanju lahko uresničevali. Pri teh ljudeh očitno ni šlo samo za individualno patologijo. Ampak za kolektivno prakso potrjevanja privilegijev s tem, da siceršnja socialna pravila za njih ne veljajo. Da jih po zaslugi njihove privilegiranosti smejo kršiti. In da so kršitve same vsaj tako bistvena dimenzija privilegiranosti kot denar ali moč.

Patologija elit

Pomembno je izpostaviti, da se kršitev pravil kot samoumevni del privilegiranosti in moči privilegiranih pojavlja celo pogosteje kot spolne zlorabljanje mladoletnic. Če je spolno zlorabljanje mladoletnic vendarle izjema — vsaj upajmo, da je —, je kršitev pravil redna in samoumevna praksa privilegiranih.

Treba pa je izpostaviti tudi to, da do patologije elit nasplohniti približno ne gojimo enake občutljivosti kot do spolne zlorabe mladoletnic. Pa bi jo morali. Ne samo zato, ker je v resnici to kontekst, v katerem prihaja do spolnega zlorabljanja mladoletnic. Ampak tudi zato, ker je družbeno normalizirana. Kar spolna zloraba mladoletnic na srečo ni.

Kršenje pravil kot privilegij vladajočih doživljamo tako rekoč vsak dan. In povsod, kamorkoli se obrnemo. Tudi na lastni koži. Vsak najmanjši šef ali šefica to prakticirata. Bolj ko je nesposoben, manj ko zna, bolj ko je zafrustriran — zaradi družbene neprepoznavnosti, neupoštevanja drugih, neznanja ali morda samo zaradi nizke rasti —, bolj odkrito in intenzivno pač krši pravila. Da to vidite, se vam ni teba ozirati prav daleč.

Zafrustriranci

Jaz sama lahko to prakso trenutno opazujem pri ponarejanju samoevalvacijskih poročil. Ali pri tem, da nekateri zafrustriranci, ki si nekaj želijo, a jim to po strokovnih in profesionalnih kriterijih to ne pripada, svoje želje uresničujejo tako, da jemljejo delo drugim. Podrejenim, seveda. Ali da mimo vseh strokovnih in profesionalnih kriterijev spreminjajo cele študijske programe v lastno korist.

Individualna patologija? Tudi. Predvsem pa Epsteinov duh časa.