Francoski čudežni deček nogometa Kylian Mbappé bo po koncu sezone iz Paris Saint-Germaina prestopil k madridskemu Realu. Čeprav Mbappé v PSG zasluži krepko čez milijon evrov na teden, bo pri Realu gotovo zaslužil še več.

Mbappé je ekonomski migrant, ki se je v želji za boljšim življenjem odločil za selitev v tujino.

Tik pred začetkom zimskega prestopnega roka za nogometaše so države članice EU z Evropskim parlamentom dosegle dogovor o pogojih za transfer migrantov, ki ne igrajo nogometa. Če bo Svet EU dogovor glede pakta o migracijah in azilu potrdil, bo Slovenija vsako leto po tako imenovanem delitvenem ključu sprejela 126 prebežnikov. Iz proračuna EU bo za vsakega dobila 10.000 evrov.

Če pa migrantov ne želimo sprejeti, se lahko transferju izognemo s plačilom 22.000 evrov po glavi. To bi za Slovenijo pomenilo približno 2,8 milijona evrov na leto.

Ali nogometno rečeno: toliko kot Mbappé v PSG zasluži v dveh tednih.

Migracije so grožnja

Da ne bo nesporazuma: z zgornjo primerjavo nikakor ne želim zmanjševati pomena bodočega pakta, s katerim želi EU bolje prerazporediti breme skrbi za begunce med članicami, ki ga trenutno nosijo predvsem države na zunanjem geografskem robu EU. To je potrebno in pošteno in lahko pripelje do kvalitetnejše in bolj človeške obravnave ljudi, ki v Evropi iščejo zatočišče pred usodo, ki so je bili deležni doma.

Kljub temu pa bodoči pakt vsebuje kompromise, da bi zadovoljil danes vse bolj prevladujoč odnos politike in javnosti do vprašanja prebežnikov in migrantov. Migracije so grožnja. Narediti moramo vse, da jih bo čim manj. Tisti, ki pridejo skozi vse bolj gosto sito, pa bodo razporejeni povsod razen tam, kjer se bodo vlade odločile, da je tudi malo migrantov preveč migrantov — in plačale za to, da se jih znebijo.

Demografski deficit

Dejstvo je, da se iz kratkovidnih političnih interesov in javnega mnenja — ki ga diktira populistična skrajna desnica, ob bolj ali manj očitni asistenci drugih političnih opcij — s tem na vso moč trudimo prežagati vejo, na kateri bomo sedeli.

Naj zveni še tako šokantno, glavni problem migracij v Evropi ni v tem, da je migrantov preveč, ampak da jih je premalo. Po oceni evropske komisarke za notranje zadeve Ylve Johansson bi Evropa vsako leto potrebovala približno milijon dodatnih legalnih migrantov, če bi želela nadomestiti svoj naraščajoči demografski deficit.

Trditev o premajhnem številu migrantov je seveda treba dodatno kvalificirati. Nobene od težav, ki jih prinaša vse hitrejše staranje evropskega prebivalstva, ne bomo rešili s stihijskim odpiranjem vrat na stežaj. Nenadni in množični prilivi migrantov, koncentrirani na peščico držav, povzročajo resne težave tako v državi prihoda kot tudi migrantom samim. Ne rešujejo nobenega problema, temveč ustvarjajo nove.

Tudi zato so evropski napori za prerazporeditev migrantov po vseh članicah pomembni in potrebni. Ustvarjajo pogoje za bolj človeško, predvsem pa bolj racionalno migracijsko politiko, ki se ne bo skrivala pred dejstvom, da Evropa migrante potrebuje skoraj toliko, kot migranti potrebujejo Evropo.

To delajmo zase

A do tega je še dolga, težka pot. Ovire na njej smo si ustvarili sami. Njihovo reševanje bo zahtevalo politiko, ki bo zmogla dovolj poguma, sočutja in razuma. Takšno, ki se ne bo zgolj prilagajala antimigrantskemu hujskaškemu diskurzu, temveč bo sposobna uveljaviti rešitve za učinkovito, humano in racionalno upravljanje z migracijskimi tokovi. Ki se proti njim ne bo »borila«, ampak nanje vplivala s širitvijo legalnih poti za prihod v Evropo, z investicijami v izobraževanje, zaposlovalno politiko in druge socialne ukrepe, kar vse zahteva kvalitetna integracija prišlekov v nova okolja.

To moramo narediti predvsem zase. Da tega nismo sposobni razumeti in še manj delovati za lastne interese, je dramatičen dokaz, kako daleč nas je pripeljalo popuščanje šovinistični politiki, ki kuje politični kapital iz strahu in sovraštva do drugih in drugačnih. Žalostno dejstvo je, da je v večini evropskih držav migracijska politika talec vedno bolj hujskaških, neracionalnih, atavističnih diskurzov, ki ne samo povzročajo trpljenje in žrtve med ljudmi, ki si želijo v Evropo, ampak povzročajo tudi posledice, zaradi katerih bomo — če ne bo prevladal razum — v ne tako oddaljeni prihodnosti vsi skupaj utrpeli veliko družbeno in gospodarsko škodo.

Imitiranje in koketiranje

To ne spreminja dejstva, da prihod in vključevanje ljudi od drugod, ljudi z drugačnimi kulturnimi navadami, ni enostavno in lahko povzroča težave, napetosti in grožnje, ki zahtevajo ukrepanje. Zaskrbljenosti in težav ljudi, izpostavljenih negativnim posledicam hitrih družbenih sprememb, ne moremo ignorirati.

Dejstvo pa je, da smo za vzroke mnogih od teh situacij odgovorni sami. Incidenti in težave z migranti so pogosto medijsko napihnjeni in politično instrumentalizirani. Ljudje so prestrašeni, ker smo jih prestrašili. Znašli smo se v položaju, v katerem je sprejemanje odločitev za urejen in legalen prihod in integracijo prišlekov postalo politični samomor.

Namesto tega se politiki na vseh straneh političnega spektra raje odločajo za imitiranje in koketiranje z antimigrantskimi diskurzi in politikami. Čeprav vsakokrat — kot nedavno na Nizozemskem — dobijo klofuto kot dokaz, da to ne deluje. Popuščanje sovraštvu legitimizira sovraštvo in ga naredi za družbeno sprejemljivega. In v takšni situaciji se bo velik del volilcev raje odločil za original kot pa za kopijo. Odnos do migracij prinaša gospodarsko škodo. V večini razvitih ekonomij v mnogih panogah primanjkuje delavcev. Teh problemov ni mogoče dolgoročno reševati z začasnim »uvozom« Filipincev ali Tajcev, ki bodo namesto nas pobirali krompir in kelnarili v kafičih.

Liberticid

Odnos do migracij je moralni problem. Tudi zaradi dvoličnosti razvitega Zahoda, ki najbolj cepeta in tuli — čeprav pri nas išče zatočišče le peščica izmed tistih, ki so iz različnih razlogov prisiljeni zapustiti domove. Ogromna večina razseljenih ostaja znotraj meja svojih držav ali v državah regije izvora. To so po pravilu manj razvite države, za katere je skrb za begunce in migrante bistveno večje breme kot za razviti Zahod. Da ne govorimo o tem, da ljudje pogosto bežijo tudi zaradi razlogov, pri katerih ima pogosto prste vmes prav cepetajoči Zahod. Odnos do migracij povzroča humanitarno tragedijo. Ljudje umirajo.

Odnos do migracij je družbeni problem. Če bosta hujskanje in sovraštvo prevladala nad empatijo in solidarnostjo do soljudi, bo to imelo posledice tudi za nas in za naše. Družba, ki se zaradi sovraštva hermetično zapira navzven, bo imela opraviti s sovraštvom navznoter. Solidarnost, empatija in spoštovanje človeškega dostojanstva niso klobase, ki jih lahko režeš samo zase in za svoje.

Odnos do migracij je grožnja demokraciji. Kratkovidni politični oportunizem, ki tekmuje s šovinističnimi antimigrantskimi diskurzi, asistira pri uničevanju demokratičnih vrednot in varovalk. Za skrajno desni populizem je hujskanje proti migrantom — poleg drugih oblik kulturnega boja — glavno orožje za njihov liberticidni pohod na oblast. Ustvarjajo občutek ogroženosti, ki zahteva močnega vodjo — ne pa tega sranja s človekovim pravicami in političnimi svoboščinami, ki koristijo samo migrantom, homoseksualcem in emancipiranim ženskam. In to na račun poštenih, delovnih, belih ljudi, še posebej moških.

Pa še kakšnega več

Migranti so resurs, ki ga Evropa, pa tudi večina razvitih zahodnih družb potrebuje najmanj tako zelo kot redke kovine za polprevodnike in akumulatorje električnih vozil. Pa vendar delamo vse, da teh resursov ne bi dobili. Ne bom šel predaleč v primerjavi med ljudmi in surovinami, toda tako kot polprevodniki ne rastejo na drevesih, tudi »transformacija« migrantov v državljane, ki so se vživeli v novo sredino in prispevajo k skupnemu blagru, zahteva investicije. Ampak tega nočemo in ne zmoremo. Ker se takoj zasliši kričanje, češ, toliko denarja za migrante, kaj pa naši?

Tako smo se znašli v situaciji, v kateri ljudje kljub vsemu prihajajo — toda v sovražno razpoloženo družbo, ki ne vlaga v njihovo integracijo. Nastajajo geti in socialne stiske. In to so težave, ki bi se jim lahko izognili. A se jim nočemo in ne znamo.

Bodoči pakt o migracijah in azilu ponuja Sloveniji priložnost za drugačen pristop. Namesto da izganjamo ljudi, ki so se pri nas ustalili in imajo zaposlitev, lahko za uspešno integracijo svoje migrantske kvote porabimo tisti milijon evrov in nekaj, kar bomo dobili iz Bruslja, zapovrh pa še skoraj tri milijone, ki jih bomo prihranili, če se jih ne bomo znebili. Pa ne zato, ker želimo biti humana in solidarna družba, ampak zato, ker jih potrebujemo. Ne samo dobre stotnije, temveč še kakšnega več.

Kdo ve, morda pa bo med njimi ali njihovimi potomci poleg šoferjev, babic, natakarjev, zdravnikov, šlosarjev in inženirjev tudi kak bodoči Mbappé.